UGLY KID JOE – Uglier Than They Used To Be
(Metalville Records, 2015)
Se spomnite nadobudnih mladcev, ki so na samem začetku devetdesetih s pompoznimi kitarami, lepimi dolgolasimi pričeskami in potentnim rockom konkurirali veteranom iz vlaka z imenom Guns’n’Roses, a imeli preveč smole, da jih je preglasil hrumeči ekspres težkokategornega grunga? Ime jim je bilo Ugly Kid Joe in z zahtevo po tem, da so lahko tako grdi kot sami hočejo biti vseeno uspeli utreti svojo pot na MTV ter se s himničnimi štiklci prvenca America’s Least Wanted (Cats In The Craddle ali Everything About You anyone?), pa z Manace To Sobriety ter z manj trdim Motel California uspeli vpisati v daljnoročni katalog bendov, ki so pustili več kot eno sled svoje kreative. Vseeno je imel ta bend kar nemalo smole. Komercialni preboj ni bil garant za preživetje in po le desetih letih dela so se vrata zaprla za celih devetnajst let, saj je svet glasbenih odjemalcev in založnikov potreboval nekaj drugega kot kakovostni hard rock. Slednji je bil v zatonu, a kar se Jožek nauči, to Jože zna in Ugly Kid Joe so po puščanju glasbenih stopinj z Godsmack pa z Life Of Agony (da, gospod Whit Crane si je drznil stopiti v čevlje velikega nadarjenega melanholika Keitha Caputa ter se pri tem celo zelo izkazal!) sklenili strniti in povečati svoje vrste ter se preveriti v tem, kar so nekoč več kot samo dobro znali opravljati.
Soldateska sedmih se je zaprla v studio ter po finem EP-ju Stairway To Hell povila konkretnega celovečerca Uglier Than They Used To Be, ki je pritegnil pozornost precej odsotno zablodelih fanov trdega rocka z jajci in pravo magnitudo uživaštva. Vseeno ne gre za ponavljanje starih receptur, saj so Ugly Kid Joe dozoreli in prerasli juvenilno fazo revolta ter dekadence, seveda pa se vsega ne da izbrisati. Denimo kakovostnega erektiranega megalomanstva, ki črpa iz istih tolmunov kot njihov najpotentnejši izdelek – plošča Menace To Sobriety. Manjka sicer šusa, saj fantje malce preveč pod vtisom grožnje in rivalstva grunga še vedno hočejo prepričevati že prepričane, da so sposobni preigravati tudi kakovostnejši, žmohtnejši arenski grunge, jebiga. Pri slednjem dedci večkrat zajadrajo v malce preveč postane vode, v katerih manjka kroma in trdnejših jajc in eksplozije testosterona. Hell Ain’t Hard To Find odpre paravan na sicer pompozni nastavljaški način, a je v celotni igri preveč ziheraštva, varovalk in varnostnih mrež. Previdnost se je z leti prikradla v korpus in prestopanje črte dovoljenega ter prehod na temno stran nedovoljenega je s samocenzuro dosledno ukinjana. Let The Record Play z bolj masivnimi kitarskimi rifi servira malce več Mötley Crüe masive, spandaksa, a z metaliziranim odzvenom seattlske igre Alice In Chainsov izza zastorov. UKJ v prvih dveh dejanjih ne prepričajo najbolj, pa naj mi hard rockerski puristi to še tako zamerijo. Solidno gibanje v sferah že slišanega ne kocini in ne daje presežne vrednosti na prvi posluh. Bad Seed domala ne da slutiti, da se v korpusu benda skrivata kar dva bobnarja (Shannon Larkin in Zac Morris) ter kar trije kitaristi (Klaus Eichstadt, Dave Fortman in Sonny Mayo), saj je vzdušje podpritiskano in premalo odprto, sproščeno, kataklizmično ter ritmično razigrano. Preveč je oklevanja, nakar, končno, po dveh minutah in pol iz zvočnika za trenutek zahrumi malce več dinamike s solažo, a kaj ko se bend odloči zategovato ročno ter ustavljati na mestu. Zlomka! Nato sledi godsmackovski grunge blues Mirror Of The Man servira precej povprečno dolgočasje sicer solidnega akustičnega chill outa. Manjka Whitfield Crane na potenco in manjka adrenalin. She’s Already Gone dvigne vzdušje z umazanimi rifi in dobro znanim raskavim glasom prvega grla zasedbe. Opa, tudi produkcijsko je plošča potrebna krcanja, saj so za mešalko maskirali naravni raskavi glas gospoda Cranea v polirano melaso nerazpoznavnosti. Nekdo je potegnil asociacijo na starodobno različico Ozzyja na sedativih, a z dobro produciranim glasom, pa bi se skoraj strinjal z omenjanim, le da manjka v končnem miksu plošče več nevarnosti in umazanije, ki jo je naslov napovedoval, producent pa namensko ubil in sterilno odpravil. Nothing Ever Changes se premakne bolj v svet balad o minljivosti in starih časih. Nato pa končno sledijo trije posladki plošče! UKJ so k sodelovanju povabili Lemmyjevega soborca Philla Campbella, ki pod imenom Lord Axsmith vnese malce več elana v precej pospano igro. Najprej je tu My Old Man, ki z udarnim rifom navije potenciometre malce bližje pričakovanem maksimumu, po postanem Under The Bottom pa sledi presentljivo agilna različica klasike Ace Of Spades, ki ga seka tudi na UKJ način! Tu bi se morala agonija porajanja skleniti, saj se najboljše prihrani za konec, ne, a UKJ so imeli v rokah drugi kalkulator, tako so sicer dober žmoht začeli znova razvlekli ter podaljšali s sicer lepo akustiko The Enemy, katere se ne bi branil niti sam Zakk Wylde, za sklepni finale pa se zgodba sklene še s skladbo Papa Was A Rolling Stone, ki si potenco sposoja pri legendarnem psiheedeličnem soul komadu legendarnih The Temptations. Solidno, a ne presežno, bi bilo potrebno dodati.
Da ne bi nizal samo negativnosti. Prav super je videti, da se legende vračajo in tečejo kroge za ogrevanje, saj seprav zlahka zgodi še kaj boljšega, prodornejšega in iskrenega. Uglier Than They Used To Be je sicer dober znanilec želje ter prave potence, bi pa za konzole naslednjič spustil nekoga, ki je bend začutil v njihovi primarni, surovi in nebrzdani formi, tako in le tako pa bo možno naslednjič možno iz vrtin v duši iztisniti še več umazanije, pregrešnosti in žmohta – z debelo kromiranimi jajci, ki se ne bi morala in smela zagovarjati pred nikomer in bi govorila svojo himnično stanco sama zase. Tokrat je bilo, žal, slišati preveč rezerv in oklevanja, da bi samodejno padal na kolena ter častil izdelek samo zato, ker so se pod njim podpisali kreativni veterani z imenom, ki je nekoč pomenilo nekaj več, dandanes pa ponuja le naval nostalgije po časih, ki so nekoč bila boljša, a ne idealna, je potrebno še dodati. Naslednje poglavje bo prodornejše, upam!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5,5 / 10
