RICHARDS / CRANE – Richards Crane
(Metalville Records, 2016)
Pričakovanja in vnaprejšnja predvidevanja so lahko zelo kočljiva in zelo zavajajoča stvar. Ko so zzaložb Metalville najavili, da se bo letos na policah znašla kolaboracijska plošča pevca zasedbe Ugly Kid Jow Whifielda Cranea in kitarista zasedb Dropbox ter Godsmack Leeja Richardsa, za produkcijske posle pa bo poprijel Dave Fortman, mož, ki je kreiral dela Slipknotov, Godsmackov ter Evansecence, bi človek pričakoval kaj bolj konkretnega in bolj prodornega kot deseterca jokavih baladic na akustični kitari, a prav slednje je doletelo ušesa pretirano vzburjene publike. Da ni vse zlato, kar se sveti in ponaša z zvenečimi imeni, je absolutno veljalo vedeti že iz preteklih izkušenj, a vseeno ni vse tako zanič, kot sem uvodoma nakazal.
Revival sedaj že vintage rock sounda devetdesetih je karta, na katero se dvojec očitno zelo zanaša, v napovedi pa poskušajo v kontekst vplesti še Eagles, Fleetwood Mac in ostale klasike, a ostaja prvenec dvojca nekako bolj zavezan križancu melanholikov Staindov, morda na trenutke Screamin Treesom ter Bon Jovijevi poetiki. Uvod s skladbo Homeward bi bil lahko dopolnjeval jokavi splet skladb Aarona Lewisa in kompanije na albumu Break The Cycle, a je v Richards Craneovi kreaciji veliko več senzualne tišine melanholičnega dolgočasja, predvidljivosti in mehkocurne harmoničnosti na prvo žogo. Vidno sproščeni in brezskrbni prijadramo v drugo dejanje s skladbo Everyone. Kot izposojenec seattlskih Screamin Treesov, a statični duo tokrat v celoto dodaja še malo godal, ki jim streže Edward Norton (srčno upam, da ne tisti Edward, ki ga štejem med nadarjene filmske igralce s hrbtenico, ker tokrat z godali ne dviga vzdušja na pravi nivo). Tudi nadaljevanje ni nič bolj vredno kocinjenja. Here In The Light s peresno lahko in prozorno tematiko zmage luči nad temo se s tipičnim pridihom spagetti westerna oddrobi v sfere nedefinirane sanjavosti. Harmonični vokali in predvidljive kitice in refreni, na katerih Richards ne izkaže prave mere kitarske kreativnosti. Sivina traja tudi na zvezdniških dodatkih. Skladba Black & White privabi k vokalnemu pritegu vokalista Alter Bridge Milesa Kennedyja, melodika pa s cukrom in formo, ki bi jo zlahka pripisali Jonu Bon Joviju odpira ritno čakro in sili k trebljenju.
Minimalizem brez prave esence se pošastno počasi preveša tudi na drugi polovici družnega remek dela. Zloraba stereotipov in brezjajčnost silita k temu, da se grunge podton skladbe Someday namensko presliši, na zračni lahkotnosti skladbe Lost začnete iskati rešilne biljke, ki se navidezno prikaže na malce odločnejši, a jebeno pobožnjakarski in kmalu spet monotoni Waiting On A Prayer, na Rainy Day si s topim nožem režete zapestje, ob jokavi Don’t Cry For Me izsušite iz oči kaplje obupa ob spoznanju, da ste v melodiki slišali privid Guns’n’Roses ter skladbe Crazy, a brez moči, distorzij, ritma in prodornosti, brez volje. Richards in Crane morita tempo in dušita voljo do ponovitve do velikega finala s skladbo World Stand Still, ki celoti ne dodaja neke nove presežne vrednosti.
Sicer lepo zastavljene skladbice so primerne zgolj za posamično poslušanje, saj je odmerek vseh naenkrat zelo blizu presežni dozi narkotične pasive, ki vas zaziblje v melanholične brezvezne sanje brez pravega dogodja, ne prinaša resonance rocka s potenco, lirika osebnega samoizpovedovanja in globljih resnic pa se ob brezvezni vezavi s simplicizmom nedomiselnih rifov, bolj kitarskih stereotipnih prehodov iz enega v drugi akord, iz G-ja v C in D, opa, včasih tudi mol in ne samo dur, v celoto pa prijadrajo še E, F in A. Presežkov in virtuoznosti plošči ne gre pripisovati, je pa vsekakor neobremenjujoče poslušanje tisto, ki vas bo ob napadu patetike in melanholičnega svetobolja potolažilo. Richards in Crane namreč očitno trpita kot Jezusa iz Nazareta precej bolj dosledno kot ostali smrtniki. Fuj!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 4 / 10
