Paradise Lost – Obsidian
(Nuclear Blast Records, 2020)

Črn, bleščeč, sijajen obsidian je inspiracija, s katero se v letu 2020 opisuje kompleksnost duše britanske goth zasedbe Paradise Lost, benda, ki se od fantastične plošče The Plague Within dokazano vrnil v podobi, ki na nov, mogočen in trden način potrjuje primat izjemnosti tega fantastičnega mehanizma kakovostne glasbe. Obsidian je kamen, ki opisuje pravo bistvo plošče na najboljši možni način. Od gotha do baročni bravur dooma, dodatkov death metala – vse to je tisto, kar v plasteh definira zvok, ki je na šestnajstem studijskem albumu, njihovem prvem za Nuclear Blast, temačen, težek, masten in mnogobiten. Ni prostora za enostavne enačbe. Ni prostora za kaj manj kot popolno nadgradnjo evolucije tega, kar so v 32 letih postulirali kot svoj lasten izraz. In slednji je brezkompromisen, poln pošastno dobrih distorzij, počasnega ritma ter karakternih vokalizacij, pri katerih je Nick Holmes našel popolno ravnovesje med grleno globokim death metalskim growlom ter čistimi, z bolečino in trpljenjem prežetimi čistimi vokali.

Žametno nežen otožni občutek uvoda s skladbo Darker Thoughts prepreda brezup, željo po odhodu, samomoru, neizpolnjenost življenjskega sna pa je poguba vsem, ki zamenjujejo preživetje in životarjenje s pravim smislom življenja samega. Okusna kombinacija akustike in godalne sekcije se prefinjeno prepreda s Holmesovimi vokali, ki po debeli minuti suspenza odprejo registre, bend pa pohodi distorzije. Krasna kombinacija masivnih kitar Aarona Aedyja in Grega Mackintosha barvajo mastne odtenke grmeče bolečine, izvrstno postavljena brneča ritem sekcija Stevea Edmondsona na basu ter Waltteri Väyrynena za bobni gradi popolno kuliso za zlovešče vokale Nicka Holmesa. Perfidna igra na meji med death doomom ter čistejšim gothom spomne na kombinacijo klasik, kot so Mission ali The Sisters Of Mercy na bolj brutalnih substancah in z izrazitejšo željo po fatalističnemu objemu apokalipse. Počasni tempo propada, umiranja, odhajanja, ki je skupni imenovalec tudi bolj udarnega nadaljevanja s Fall From Grace. To, kar slišimo, je nov podpis zasedbe Paradise Lost, ki je atmosferičen, monumentalen, sugestiven in impozanten. Po tem, ko so opustili igračkanje z elektroniko ter ugotovili, da je odgovor preživetja v organskem in ne sintetiki, je v nedrje povrnjena tudi drakonianska duša, ki smo jo dolgo časa iskreno pogrešali.

Malce več plesnosti, eklektične igrivosti in asociacij s preteklostjo izseva prej omenjena asociacija na osemdeseta z Mission in Sisters Of Mercy, ki je na Ghosts odkrita in koketira s primordialnimi izvori lastne geneze, a na nov, monden, osvežen način. Paradise Lost so tu gothovsko igro pripeljali do stopnje, ko se lahko liturgiji odrešitve, križanja, sakralnega poklonijo tudi tisti ljubitelji črnine, ki v cerkev ne zahajajo pogosto (ali sploh ne). Tudi zato, ker je naslednja stopnja povsem logični diabolus z The Devil Embraced, svojevrstna masivna žalostinka, ki bazira na parih masivnih rifih, pošastno počasnih poudarkih po bobnih ter na Holmesovem čistem narativu. Krasni zid kitarskih jekov ter poudarjene ritmike dopuščajo mehke, lagodne, a po usodnosti zveneče prehode iz angelsko čistih vokalov na demoničnih par verzov, ki pribijejo na prave strune pravih par tonov. Krasno! Zlovešči angelski zbor na Forsaken je tako vezna nit, na katero se z obetom jutrišnjega nič navezuje nov odmerek fatalne metrike. Paradise Lost so se odpovedali upanju, kot kronisti sodobne agonije, bolečine pa v času kuge in popolnega zloma družbe ne nosijo sporočilo optimizma in upanja, temveč vam brezsramno nastavljajo temna ogledala apokalipse in nihilizma, a s stilom in svojevrstno perfektno zvočno galanco. Tu v isti rog pihne tudi prodorna in spevna Serenity s svojimi kitarskimi kanonadami in Holmesovo diabolično vokalizacijo, kot tudi spevna, všečna balada Ending Days, po kateri je jasno, da Hope Dies Young. Slednja je prav pompozno poudarjena skladba, na kateri se duh kataklizme sprejema na speven gothovski način stoično. Krasno poigravanje z iluzijo luči ter poudarjanje s konturami najbolj črnih in temnih senc so bili doslej postavljeni strateško, da lahko finalizirajo svoj šestnajsti psalm v stilu z zvokom klavirja, orgel, mogočne baročne atmosfere in doomovskim gothom ter diaboličnimi verzi, ki jih Holmes še toliko bolj poudari. Ravenghast je krasno sklepno dejanje, ki raziskuje »blagor« sodobnega tehnokratskega imperija in konca zgodovine. Podobe prihodnosti so temačne, pesimistične, vonj po našem dokončnem slovesu in izgonu v ropotarnico pozabe pa eminenten.

Katarzično bistvo nihilističnega spoznanja, da smo za svoj konec krivi sami in da ni boga, ki bi nas rešil, odrešuje od lažnih sanj, lažnega upanja, da bo bolje, če obstanemo pasivno ter čakamo premene. Paradise Lost so s krasno ploščo Obsidian tako na pravšnji in sebi lastni estetski način dokumentirali stanje duha in duše človeštva v letu 2020. album je perfekten tako v konturah, v liriki kot tudi v sami atmosferični produkcijski noti, s katero se daje času in duhu časa pravi soundtrack, sam pa vsemu navkljub pričakujem novo poglavje, novo zgodbo in nov zvočni list v zvoku zasedbe, ki se je vrnila vnovič na prava pota kreiranja močnejša, glasnejša in prepričljivejša kot kadarkoli!

SANDI SADAR ŠOBA

OCENA: 9 / 10

Recenzije: Paradise Lost – Obsidian
9of 10
9
Reader Rating 0 Votes
0.0