Vermillion Whiskey – Spirit Of Tradition
10 South Productions, 2017
Tradicija in melodika južnjaškega rocka ne bazirajo na izumljanju tople vode, je pa v organskem spoju maskulativnega mačizma kitar, mastnega basa, bobnov ter možatih prekajenih vokalov nekaj posebnega, kar vsaj mojemu paru ušes več kot godi. Ustanovljeni davnega leta 2010 so Vermillion Whiskey morda v rodni južni Louisiani bend, ki osvaja mase, a na tej strani Atlantika niso ravno znan glasbeni produkt, vsemu navkljub pa že po prvem obratu drugega albuma, plošče Spirit Of Tradition, ki gradi tam, kjer je prvenec 10 South pustil izzveneti zadnji mastni rif, jasno, da gre za paket pravoverne in dobro odigrane težkokategorne kanonade stereotipnih, a več kot užitnih rifov. Corrossion Of Conformity, Down, pridih malce manj decibelnih prijemov, šest skladb pa daje poslušalcu vedeti, da se peterec ne kani zajebavati, saj so stari recepti klenega južnjaškega muziciranja učinkoviti, torej je sporno spreminjati karkoli, mar ne?
Šest skladb daje manj kot pol ure žmohta, na katerem se krešejo iskre izpod prstov precej homogenih kitar v rokah Rossa Browna in Carla Stevensa, ritmika trdnega in dobro uigranega Jeremyja Foreta na basu ter Bucka Andrusa pa tke kopreno ritma za ležerni oddih v dobro uigranih komadih o življenju na poti, skušnjavah, izzivih ter o pogumu in odločnosti, da se je vredno boriti za svoj kos pogače in obstoja. Z liriko in vokalizacijo tega nima Thaddeus Riordan nikakršnih težav, bend pa deluje kot organsko povezana kohorta dobro uigranih in namazanih členov, ki stavijo na vse ali nič ter so zavezani dekadenci rock’n’roll stereotipov tudi za ceno lastnihh življenj. Od otvoritve albuma s spevnim Road Kingom dalje je upor proti sistemu ter bolj konvencionalnim zapovedim družbe popolna. Jekleni rif ter ravno prav igrive kratke solaže, bend pa izpeva svoje poslanstvo garanju na odrih ter svojo ljubezen za majhne radosti, kot so seks, babe, alkohol ter decibeli. Slednji pri Past Is Dead kar kričijo iz zvočnikov, lepo zamaščena produkcija pa servira v ušesa več kot všečen masiv, ki na anselmovski način tke občutek kot bi Vermillion Whiskey poznali in čutili že celo življenje. Lepo uravnotežen možat zvok, nato pa krasni obrat v smer retroidnega zvoka sedemdesetih. Ni prihodnosti brez zavesti preteklosti, Come Find Me pa puhti od prijemov, ki se ga človek priuči ob poslušanju plošč svojih fotrov, kjer so ob T-Rex, Kansas doneli še Nazareth, Blackfooti, seveda Black Sabbath, Lynyrdi, Almani, sami pa so na to dodali še vse lepote devetdesetih, vključno s kakšnimi Soilent Greeni, Acid Bath in še kaj. Monolith s precej bolj upočasnjeno retro doom kanonado drobi lepo dalje, da po seksi solažah pridrčimo do skladbo One Night, klasično začinjenem rock standardu, ki resda ne ponuja nič novega in ne že slišanega, a fantom, matervola, človek verjame in rade volje prisluhne. Zaradi energije in jeklenih jajc ter krasne interpretacije dobro naučenih prijemov, s finalnim dodatkom kerozina na ogenj, s skladbo Loaded Up pa je cikel deviance in krasnega opoja lepo sklenjen na način, po katerem bi sam želel vsaj še enkrat toliko nadaljnjih skladb, da bi bila mera polna, a vseeno …
Spirit Of Tradition je plošča za s kruhom pomazati, saj jo ponuja bend s hrbtenico, z znanjem ter s krasno dodelano medosebno kemijo, ki jo izseva vsak akord, vsak peklenski rif, vsak takt. Bend je zrel za velike odre, je pa vprašanje, ali so časi dandanes naklonjeni takšnim odpadniškim retro izdelkom, ki imajo v svoji srži vse, kar mora dobra glasba dejansko imeti, nima pa za seboj nekoč močen promocijski stroj založbe, ki bi jih lahko tišala na male ekrane ter vse večje dogodke ob boku bolj oglaševanih titanov. Časi so se, žal, spremenili, bendi pa lahko pojejo o lepotah starih časov, življenjska plat vsega pa je daleč od zvezdniškega glamurja, blišča in kopanja v denarcih. Tega se Vermillion Whiskey, upam, zavedajo, z zavestjo, da so dovolj le garanje ter ekstaza odra ter vseh malih užitkov pa se lahko nadejamo tudi v prihodnje novih izlivov krasne muzike s smislom, ki zavrača sistem magnatskih plitkih idealov ter sveta, ki se mu je vredno odpovedovati ter se mu upirati – tudi s ceno lastnega življenja. Bravo, fantje! Z drugo ploščo ste me vsekakor dobili na svojo stran!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
