Steelmade – The Stories We Tell
Fastball Records, 2018

Kal-El je Švicar? Sodeč po logotipu, ki se je vžgal tudi na drugi plošček švicarskega tria Steelmade kot trejdmark, kot provokacija več k poslušanju, bo držalo. V drugo se stvari izboljšujejo in dve leti po precej spregledanem prvencu Love Or A Lie se možje bolj rockersko vračajo z neposrednim in kar solidno oddrgnjenim, a slabše sproduciranim drugim celovečercem, ki sliši na ime The Stories We Tell. Paul Baron za mikrofonom, Joe Williams za bobni ter, fak, Jadro B. na kitari stavijo na neposreden in organski hard rock z jajci in tu je vse lepo in prav. Tudi ducat svežih skladb je krasna popotnica za poslušanje, ki ponuja precej materiala za zobanje.

Najprej pozitivne plati. Dejstvo je, da trojec funkcionira uigrano ter tekoče nizajo dobre riffe in negermansko zvenečo angleščino, kar je precej boljše od trde izgovorjave večine bendov iz germanskih koncev. Bend zna pisati svoje komade, kar se sliši tako na malce bolj metalurško zastavljenem uvodu s skladbo Remember When (A Piece Of Contemporary History), kjer je slutiti, da je Paul za vokalno postavko in barvo glasu povzemal Jamesa Hatfielda, kar je, normalno, moral slediti tudi preostali del benda, že pri nadaljevanju s skladbo Raise Your Voice pa so nastavki malce drugačni. Več neke kvazi grungerske, skoraj depeche modovske spevnosti, ritma in ostrine je ena plat zgodbe, drugi del pa je tu precej zamolkla in precej obskurna produkcija, ki dodaja bobnom več prodora, duši pa kitare in celotno zvočno sliko benda. Stvar produkcijskega pristopa je stvar okusa, kakopak, a v celoti manjka tisti bolj »live« občutek, organska vez, naravnost. Tako vse te sladke solaže izpod prstov nadobudnega kitarista grejo nekako mimo. Manjka tudi karakter skladbe, ker basa kot basa zasedba ne premore. Obenem bi, mimogrede, okrcal tudi odločitev, ki ni bila najbolj modra – na naslovnico, fantje, ne dat svojih ne najbolj fotogeničnih ksihtov ter ob tem vabiti k poglabljanju v vašo zgodbo, ker, mater, niste karakterji, s katerimi bi se poistovetil povprečni Janez in čeprav so CD-ji vaša vizitka, bend nima kaj iskati na naslovnici plate! Stvar (zgrešenega) okusa, jebiga.

The Stories We Tell kot naslovna skladba je balada, na kateri se izpostavlja tudi bas, ki zveni umetno, nebasovsko, če veste kaj mislim. Moderna balada o skrivnostih življenja, ki jo bend na preprost način pripoveduje poslušalstvu, je malce prisiljena in nima notranje naravne parabole, čeprav bend s svojim vokaliziranjem prepričuje, da stvar pije vodo. Fairytales Of Childhood Days je bolj rockerski povratek k ostrini, ki pa ji malce neposrečeni efekti ter, se mi le dozdeva, saksofon v ozadju dajejo pridih zgodnjih devetdesetih. Solidno nadaljevanje z Ashes Over Waters privija cilindre ter v precej enostavno ritmiko nečesar, kar bi lahko spisal tudi Alice Cooper, Steelmade pa so na nek čuden način v tej svoji pozi bolj punkerski kot metalski ali rockerski. Trial And Tribulation kot balada posega spet k bolj konfuznim mešanicam. Kot bi posnemali Metallico z obdobja plošč Load in Reload ter mislili, da je to kul in modno, le da je jajc manj. The Best For Last je sicer krasen komad, ki dodaja v zgodbo malce več hard rock swaga, odrezavosti, pridiha jeze, ki pa je kontrolirana. Deal With The Devil tega zadržanega, kontroliranega izbruha čustev ne popravlja, Stupidity nadomešča manjko izvirnosti z decibeli, ki zvenijo plitko, umetno, kot cenena ekspresna mešanica ne najbolj kompozitnih materialov. Appearance And Reality je solidna balada, že tretja v zadnjih nekaj minutah, da z Desire And Love pademo na nivo bolj senzualnih momentov, ki pridigajo o zlomljenem srcu, razočaranju, na srečo pa namesto cmerave akustike izbirajo več distorzij ter moči. Kul. Z We Are Bizzare pa si bend končno le nalije čistega vina ter prizna, da jih je nekako zob časa načel, v razcepu med osemdesetimi in devetdesetimi pa so nekako izpustili poanto in duh novega milenija, kar jim ne zamerimo.

Sklep je konfuzen in nejasen. Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse gnoj, kar smrdi. Pri Steelmade je jasno, da so imeli pod celoto veliko za povedati, je pa vprašanje, ali so to zgodbe, ki bi jim človek želel prisluhniti kot edini in popolnoma zlati resnici. Slednje je tu bolj malo. Veliko je maske, kozmetike, veliko balasta, obenem pa tudi dovolj glasbe, da jim lahko priznamo soliden poskus nadgraditi to, kar so v prvo le skicirno zarisali. Manjkajo organskost, malce več lastnih jajc in malce več nevarnosti, ostrine. Žal je v slišanem preveč predvidljivosti, vzorcev, klišejev, da bi jim lahko pripisoval revolucionarno noto in prodorno ostrino. Verjetno pa je to tudi produkt dejstva, da je triu glasba le hobi, izkušenj in lastnega karakterja pa si doslej niso uspeli pridobivati na velikih odrih. Vseeno je produkt truda in dela soliden, nikakor ne zanič plošček, na katerem pa bi lahko marsikaj izboljšali in naredili z malce več truda ter poglabljanja bolje. To naj bo misija za naslednjič

Sandi Sadar Šoba

 

 

Recenzija : Steelmade – The Stories We Tell
4.5of 10
4.5
Reader Rating 1 Vote
9.5