Sons Of Alpha Centauri – Continuum
(Electric Valley Records, 2018)

Instrumentalni post-rock s primesmi retro progresij ter impresijami, ki niso potrebovale liricizma in vokalov ni v svetu sodobne alternative po Isis, Pelican, Red Sparowes ali pa Karma To Burn nič novega, je pa res, da v zadnjem času nismo deležni toliko kakovostnih zadev, ki bi imele odkljukana ta najprej omenjena okenca in bi jih bilo vredno posebej izpostavljati. Britanski posebneži Sons Of Alpha Centauri so tako izjema, ki se mi je v zadnjih nekaj letih uspela zažreti v podzavest kot zasedba z občutkom za glasbeno ustvarjanje, pa čeprav sem jih bil najprej deležen na split CD-ju prav s Karma To Burn in so bili tedaj zaznani kot bend s potencialom, a žal s premalo izrazito notranjo energijo. Dobrih nekaj let pozneje se soočam z dejstvom, da bo potrebno na revizijo postaviti svoje trditve, saj so letos, dobrih 11 let po svojem prvencu, fantje vnovič tu in brez dodatkov vokalov vabijo v drugo, da jim sledimo na let v medzvezdje s skladbami plošče Continuum.

Progresivni alternativni ambientali, pri katerih je poleg senzualne kitare in basa z bobni možno užiti tudi debele plasti klaviatur, sinti pa nekako niso najbolj naravna izbira za tisto, kar sem lahko konceptualno dojemal kot a priorno glasbo za mojo dušo, se vnovič vrača v vsem svojem, recimo temu tako, šarmu. Zasedba ostaja nespremenjena, tako ste tudi v letu 2018 deležni Nicka Hannona na sugestivnem in s prsti igranem basu, Marlon King kontemplira na kitari, Stevie B dodaja svoje poudarke za bobni, se pa trudi premakniti občutje v večje globine tudi Blake na klaviaturah. Vsej hvali in spevom o epski grandioznosti slišanega pa imam vsaj jaz do plošče Continuum rahle zadržke, ki jih bom, vsekakor, razložil.

Pri konzumiranju post – rock glasbe je vsaj moje možgane premaknila v sfero višjih obratov glasba z več globine, z več dogajanja, z notranjo naracijo in z obrati v neznano, pri SOAC pa sem že v prvo začutil tendenco, da v svoji progresivni igri hodijo po varnih koloarjih meditativnega razpredanja, sem pa zelo nenaklonjen pretiravanju, vnovič, s sintetičnim drekom in s klaviaturicami, zaradi katerih je lahko končni izdelek, če smo iskreni, bližje glasbi za ozadje med prebiranjem teleteksta in ne nečemur, čemur bi se želel prostovoljno predajati na koncertih. Morda sem krivičen, a prav te suhe produkcijske prijeme ter ceneno dodajanje debelih plasti brezveznih ambientalnih klaviatur na precej ponavljajoče se okvirje monotonih kitar, basa in bobnov nekako konstantno zaznavam v glasbeni shemi albuma Continuum. V hladno brezzračje Jupitra usmerjen pogled zasedbe ponuja tako tokrat osem skladb, ki so v svoji alienaciji od tusvetnega željo po poustvarjanju globokih sentimentov, katere smo nekoč doživeli med poslušanjem plošč zasedb Isis, God Is An Astronaut, a tokrat ne morem reči, da se lahko s ponujenim brezpogojno poistovetim in da je slišano dejansko suhi derivat najčistejšega zlata.

Ne, da ni produkcija, ki jo je zakrivil Aaron Harris, sicer dobro znani član zasedbe Isis, globoka in monumentalna ter pretenciozna. To vsekakor je, a vseeno v osmih vinjetah plošče najdem bolj malo mesa, ki bi ga bilo vredno obirati. Uvertura z Into The Abyss s suspenzom basa, klaviatur in eklektične patetike se že v prvo dotakne mojega živca, ki me svari, da bom še dodatno pozoren na to, kaj sledi, s prvimi takti skladbe Jupiter pa se ob suhih distorzijah, spet temi sinti, ki mislijo, da bi se brez njih celota prelomila na pol, pa ta razigrani in eksplorativni bas, ki namesto nizkih frekvenc v Hannonovih rokah ubira višje lege na vratu kitare in ti suhoparni bobni, ki ne dodajajo nič. Morda sem si svoj let k Jupitru predstavljal drugače, a SOAC me s svojo naivno metriko ter precej lesenim občutkom za notranje preobrate ter spremembe v notranji interni komunikaciji med inštrumenti nekako ne dobijo na svojo stran. Solar Storm premakne dogajanje v hitrejši tempo, poleg dodatka še ene kitare, ki nadgrajuje čiste linije osnove pa je tu želja po več distorzijah zastavila vse skupaj pretenciozno na precej visoki ravni, ki pa v svoji shematičnosti ne dopušča preboja na višji plato. Presenečenj ni, vse zveni precej ogolelo ter shematsko, domala dolgočasno in skoraj težko verjamem, da skladba traja slabih pet minut. Tudi nadaljevanje nudi bolj malo preobratov in dvigov proč od maksime, ki so ji jo fantje postavili kot oporo za tokratno predstavo. Io se na brezosebni način razpreda v monotono gmoto, po brezzračju skladbe Surfacing For Air pa pogrešam nevarnost, globino, temo, grožnjo. Ne najbolj pohvalno, če stremite k turističnim obiskom Jupitra, to pa tržite s precej absurdno medlim instrumentalijem. Interstellar ne prinaša nič novega, Orbiting Jupiter pa prinese v sicer zelo ponavljajočo recepturo prvo večjo spremembo. Blake bolj odločno podrgne tipke klaviatur z dodatkom klasičnega klavirja. Končno malce več jajc in odločnosti, pomislim, a smo kaj kmalu vnovič na istem presušenem zdrobu, ki smo se ga nažrli že prej, z epsko dolžino domala enajstih minut pa se SOAC vračajo po začrtani tirnici nazaj k izvorom s prvim in dejansko edinim prog komadom plošče, s skladbo Return Voyage, po kateri sledi čas za obračun in dokončno oceno o zdravju in dometu slišanega.

OK, morda sem bil pretirano krut do abotnega zvoka sintesajzerjev, a v osnovi je Continuum dejansko bolj slabo domišljena konceptualna plošča, ki ne nudi dodatnega izziva, globine ter neke globlje poante. Odleteli smo do Jupitra, ugotovili, da je tam bolj malo za videti in se vrnili domov. Na instantni način, brez dodatnih podzgodb, brez nujnih komplikacij in preobratov, zaradi katerih bi lahko šla ta pot v anale. Precej suhoparno, brez idej in nekih globljih sporočil ali odgovorov na vprašanje: »Zakaj?« Ne trdim, da niso Sons Of Alpha Centauri sposobni narediti stvari boljše in ne dvomim, da stvari z impresivnimi pomagali, lučjo, projekcijami ne funkcionirajo na odru, a v varnem zavetju doma, kjer se z zvočnikov dokazuje le glasba, je ta tokrat bolj pomanjkljiva, precej prazna in brez prepotrebnih kontrastov. Zato se nadejam, da bo nadaljevanje lahko bolj strastno, bolj sporočilno in opremljeno z malce več mišic, ki tokrat niso prišle na plan. Več sreče in odločnosti prihodnjič!

SANDI SADAR ŠOBA

OCENA: 5 / 10

Recenzija: Sons Of Alpha Centauri – Continuum
5of 10
5
Reader Rating 0 Votes
0.0