Snaggletööth – Tribute To Lemmy
(Metalville Records, 2016)
Ob dnevu spomina na mrtve se bom to leto raje kot objokovanju preminevanja posvetil pozitivnemu izročilu ter dobrih stavreh, zaradi katerih je rock’n’roll s potenco prava stvar za pospeševanje srčnega utripa ter dejansko slavi bolj kot negativnost dokončnosti in minevanja raje močni udar življenja ter Biti. Tokrat se bom poklonil spominu na Iana Fraserja, razvpitega Lemmyja Kilmisterja, ob katerem smo vsi mislili, da bo preživel vse ter bo dočakal konec sveta, a se je decembra 2015 njegova pot končala ostro, nepričakovano, boleče, za seboj pa pustil izročilo dekadence, glasbe z jajci, dvaindvajset med seboj podbno zvenečih a vseeno fenomenalnih albumov ter trume fenov, med katerimi so se tisti z malce več občutka za muziciranje zbrali skupaj in izdali to, kar lahko resnično imenujemo polnokrvni tribute album, ki na pravi način časti spomin na padlega velikana in na zasedbo, ki je številnim dala smisel, predvsem pa je naredila rockersko sceno takšno, da so lahko skupaj na istem podiju stali panski, metalci, rockerji in vsi tisti, ki so iskali v glasbi iskrenost, šus, moč in sentimente, zaradi katerih se rocka ne more in ne sme enačiti z gnojnimi abscesi mondene in prazne pop kulture.
Ducat fenomenalnih predelav posega v bogato zakladnico, vsak od sodelujočih pa dodaja klasikam svojo noto, ne da bi s tem krnil energijo in osnovno maksimo tega, kaj so Mötörhead predstavljali. Otvoritev z zasedbo Overkill ter istoimensko skladbo Overkill je seksi uvod v to, da je bil Lemmy človek, ki je stavil na vse ali nič, šopal svoj adrenalinski masivni mišičavi šus brez rezerv na polno in za vse solde, je pa res, da njegovega raskavega, ravno prav počenega, razpoznavnega glasu ne more posnemati nihče, briljantne tri minute popolnega grmenja pa so izpod prstov benda, ki priznava veličino in moč izvirnika vseeno odigrane z žarom in pravo mero truda ter energičnosti. Onslaught so si za izziv izbrali izvrstno skladbo Bomber, jo malce modernizirali ter matalurško prikrojili, vseeno pa se pod malce manj organskimi kitarami skrivajo vsi tisti rifi, ki so v prvi izvedbi česali in iz ravnotežja metali vse tiste, ki smo si upali stati malce bližje zvočnikom ter jih privijati na ves glas. Kar dotakne na precej bolj sentimentalen in boleč način je prvo presenečenje plošče – duet pokojnega Lemmyja osebno z nemško pevko Doro Pesch na boleči in izvrstno izvedeni baladi Love Me Forever. Glasbena zadušnica je mehki briljant, ki jih Lemmy res ni ponujal veliko, a se je vseeno suvereno ter dobro pomeril tudi v tem bolj emocionalnem elementu igre ter plesa. Na osemdeseta dišeči vmesni postanek se premakne vnovič v višjo prestavo ter frekvenco mnogoterih obratov z glavnim izzivom plošče. Ugly Kid Joe so se ojačani z izvirnim članim Mötörheadov, s Philom Campbellom na kitari, preizkusili z ostrino in neprekosljivim šusom skladbe Ace Of Spades, ki so jo igrali že mnogi, a le redki tako, kot je znal to nesramno umazano lepo početi Lemmy s kompanijo. Solidno in udarno, a ne tako grmeče kot na izvirniku, Whitfield Crane pa se v svoji glasovni metamorfozi in poskusu približevanja tisti izvirni raskavosti Lemmyja zazdi domala plagiator, a tokrat tudi plagiatorstvo odpuščamo.
Nov šok postreže iz zagrobnega življenja Lemmy osebno, saj se s skladbo Tie Your Mother Down brez sarkazma in brez groteske na rovaš Queenov suvereno in lepo spopade na sebi lasten in glasovno sicer omejen, a nesmrten način s klasiko, ki ji je Freddy dal drugačen podton, sedaj pa jo verjetno nekje onkraj horizontov esksistence družno preigravata ter dodelujeta skupaj. Solidno, v duhu kompleta se s Killed By Death pozabavajo Kärbholzi, sicer ne najmočnejši adut plošče. Preveč poliranja in preveč galance in spet preveč truda, da bi zveneli enako fenomenalno zjebano kot Lemmy, zakar duplikatov nekako ne morem tolerirati, cover bendi pa so drugorazredna roba. OK, pa spet kocinjenje z izvirnimi dodatki. Lemmy v duetu z Richardom Kruspejem, kitaristom skupine Rammstein. Kruspe ni virtuoz, a ta hladni sintetični pritisk na polno z Rock City Night daje nekaj novega, morda sintetičnega, a tudi destilat Lemmyja Kilmisterja je vreden zlata in poslušanja. Kul, nekaj novega, še ne slišanega in obenem pogojno užitnega zaradi primarne komponente Lemmyja osebno (precej brezveznega Kruspeja bi raje odmislil). Nemški titani Destruction so se preizkusili We’re The Roadcrew in preizkus pogojno preživeli, a je čutiti, da Mötörheadi niso v primarnem repertoarju zasedbe. Kölnski thrasherji Perzonal War so solidno predelali Burnerja na način, kot bi mu stregli James Hetfield in Metallica na morda kakšni prihodnjih eskapad garažnih predelav. Solidno, priznam. Precej več smeha in folk metalske patine pa prinesejo v sistem Korpiklaani z njim precej domačo verzijo skladbe Iron Fist, na kateri ne manjka tisti folkerski zabavljaški etos in melos finskih gromovniških zabavljačev. Lemmyjeva glasba na violinah? Ou jeah! Ravno prav zakajeni stonerji Monster Magnet pa privijejo malce več gumbov ter na sebi lasten uporniški dekadentni način prekrojijo skladbo Brainstorm. Kemija prepovedanih drog, produkcijsko pretiravanje, predvsem pa drznost, saj se drznejo iti iz okvirjev ter iz leta 1972 izbezajo skladbo iz opusa Hawkwindov, del katerih je Lemmy tudi bil. Kul! Ni vse samo na plečih Mötörheadov, kar kot piko na i pritrdilno dodajo tudi švedski space rockerji Black Explosion z zadeto, v retro zvoke odeto a superlativno užitno izvedbo skladbe Location 9.
Umazanih ducat skladb ponuja le ščepec, le košček tega, kar je Lemmy predstavljal, izvrstni tribute album Snaggletooth pa je plošča, ki ne patetizira, ne dela krivice, temveč ponuja nekaj dobrega, mnogoterega, karakterno pisanega, ob čemer se tudi ob dnevu spomina na mrtve lažje spomnimo tistih dragih, ki so oblikovali obličje glasbe v sebi razpoznavnih, ostrih odtenkih nepokornega, uporniškega in kleno stoječega karakterja. Zbogom, Lemmy ter hvala za vso dobro glasbo ter sporočila za nadaljnje rodove. V naših srcih in ušesih boš živel večno!
SANDI SADAR ŠOBA
*
