Shezoo – Agony Of Doubt
Fastball Records, 2018
V zadnjih nekaj letih sem že dojel, da založba Fastball predstavlja zadnji branik bendom, ki ohranjajo videz in zvok osemdesetih tudi v novem mileniju, je pa res, da se med temi varovanimi imeni na subverzivo obsojenih bendov nahajajo tako brezvezneži kot tudi zasedbe, ki bi ob malce pomoči srečnih okoliščin ter morda drugih časih nasploh krepko orali glasbeno ledino ter prepričali več kot le peščico vnaprej že odločenih in prepričanih ljubiteljev heavy metala v tistem retro smislu besede. V to zgodbo paše tudi zasedba Shezoo, ki si s sleherno postavko, predvsem pa z zvokom dobro zastavljene kitare postavlja renome navdihnjenega benda s solidno ploščo.
Na videz mednarodno zastavljena zasedba, ki jo gradita dva Švicarja na ritem sekciji (bobnar Jerry in basist Ralf), fantastično pedantni Nemec na kitari (Micha) ter Nizozemka za mikrofonom (Natacha), s prvencem Agony Of Doubt ponuja deset skladb, v katerih ne prevladuje dvom, temveč je kurz klasičnega ter potentnega metala jasen, agonija ter dvom pa sta odpihnjena z maniro doslednosti ter kakovostne reprize sicer že prežvečenih glasbenih standardov. Vsemu navkljub jim karakterja ter notranje sle ter kreativne moči ne gre oporekati, prav tako bi poleg sicer stereotipnega, a okusnega oblikovanja izpostavil jasno in žanrsko popolno produkcijo, zaradi katere se v ušesih lepo razvijajo teme z več ostrine in pravega balansa, nemudoma, že po akustičnem uvodu skladbe Agony Of Doubt s preskokom v svet decibelov in sladkih distorzij da slutiti, da je bil izdelek kovan z veliko željo po kakovostnih rezultatih. Stare recepture zvenijo osveženo in dobro priučeno. Krasne kitarske kanonade ter dobra ritem sekcija, predvsem pa prezentna in močna ženska na vokalu pričarajo iluzijo klasičnega občutka, epskosti, morda bližje Meat Loafu kot Dio postavkam, a vseeno galantne ekspoziture. Tudi nadaljevanje je, z morda malce van halenovskimi prijemi pri uvodni kitari skladbe To You na istih premisah, da z No Way Back pademo v stanje klasičnega germanskega izštevanja s skladbo, ki bi lahko zlahka padla iz malhe Scorpionsov v osemdesetih, pri Losing Control pa je že jasno, da so skladbe rutinsko delo benda, ki se je cehovske obrti učil s poslušanjem glasbe, ki temelji le na obdobju osemdesetih, v svojem zvoku pa je želel ohraniti puristični občutek ter pristnost, čeprav spominja slišano na, saj veste.
Okusna, a klišejska balada Mirror z akustiko malce preseka občutek eksplozivne napetosti in želje po decibelih, s čimer pa se poleg bolj nemško zveneče angleščine izpostavi tudi nebrušenost ter vokalna omejenost sicer agilne Natache. His Heart Is Metal si na vse kriplje poskuša odpreti vse ventile metalskosti, s katero zgledovanje po Judasih polzi iz sleherne pore, na malce bolj stilsko razbrazdani, a še vseeno premalo thrashy Cradle The Dead se morda začuti nekje tudi vpliv Acceptov, zanimivo pa, da z ušesi zastrižem na AOR standard ter popolnoma drugačno ekspresivnost s skladbo Living DeadStrangers. Lepo postavljena in aranžirana skladba, na katero lahko Shezoo upravičeno polagajo upe je močen adut sicer precej ziheraškega albuma, ki se sklane s predvidljivostjo, senzualnostjo, patetiko, suspenzom skladb Crimson Rain ter zlajnano The Key.
Preživete emocije, ki niso povsem prebolene ne morejo kreirati in krojiti nečesa novega ter popolnoma izvirnega in pri tem vedno lahko ločimo med še tako veščimi cehovskimi mojstri, ki so vseeno le posnemovalci in sledilci že zakoličenih smernic žanra ter med trendseterji, ki si drznejo v zgodbo, v diskurz vnesti svežino ter svoja jajca. Shezoo, žal, spadajo v prvo skupino in tudi po desetem obratu sicer simpatičnega ter solidnega, dobro odigranega prvenca, bi pod vprašaj postavil izvirnost ter avtorske pravice sicer, verjamem, avtorsko spisanih komadov. Zavoljo tega bo plošča kaj hitro pozabljena in z zbledelim spominom na nekaj, kar sicer potencialno obeta, ni pa sposobno preboja naprej v zgodbi zvoka, imaginarija ter evolucije, se postavlja vprašanje, ali imajo takšni sicer galantni poskusi poustvarjanja preteklosti sploh smisel. Sam si drznem reči, da ne. Prehitra sodba? Kdo ima prav in kdo ne bo pokazal čas.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5 / 10
