Science Of Disorder – Private Hell
(Fastball / Soul Food Records, 2018)

Kako se lahko zgodi, da smo doslej dosledno razen z redkimi izjemami načrtno ali tudi ne spregledali dejstvo, da so Švicarji sposobni narediti še kaj več kot Ricolo, sire z ogromnimi luknjami ter priročne žepne nožke? Danes, dobrih in debelih 29 let po konstituiranju prvotne zasedbe Soulless v Lausannu se mi tako s svojo drugo ploščo Private Hell predstavljajo Science Of Disorder in po slišanem mi ni jasno, kje so se doslej stvari izgubile v prenosu informacij v dobi, ko je informacij kot dreka? Sedem let po spregledanem prvencu Heart, Blood And Tears se švicarski peterec vrača z dobro uigrano kombinacijo death thrash standardov, ki tresejo in grmijo že po prvem poslušanju impresivno ter všečno. Morda tudi zato, ker je skupni imenovalec enajstih skladb groove z veliko energije, predvsem pa so tu v ospredju izvrstni ter duše in notranje jeze iskreno polni vokali ter ta prekleto dobro naoljena igra klasičnih death metal ter thrash rifov na novi, prenovljeni produkcijski podlagi (kakopak stvari funkcionirajo, če že po bežnem preletu informacij ugotovite, da sta pod produkcijske posle vpisana produkcijski mag Tue Madsen ter bobnar izvrstnih Daath, Chimaira, Misery Index ter Six Feet Under Kevin Talley pod zvokom bobnov).

Science Of Disorder torej vedo, na kaj staviti, po zgledu švedskih prvoligašev Entombed ter ameriških novodobnih fuzij deatha in thrasha pa stavijo na neposredne, na HC navlečene vokale Jeromea Thomasa, na strupeni duet kitar Sylvaina Pelletiera in Stepha Granda, pod ritmične bombe pa se tokrat samozavestno in upravičeno z debelimi črkami lahko vpišeta Baptiste Maier ter Thierry Pinnard (čeprav je kot prinašalec basovskih zvokov na plošči zapisan Steph). Vse funkcionira v skladu s pričakovanji, na Sepulturo ter anarhijo trušča navlečeni Carrions pa lepo razpre registre. Debele distorzije in precizno, dobro nastavljene salve spremljajoče ritmike orjejo neusmiljeno ter tako, kot bi se namensko izpostavili narativom Dereka Greena ter kompanije ter zajadrali poskusno v turbulentne vode ostrih kontrastov. Siloviti HC pridih se nato malce namensko poleže, znanstveniki nereda pa prinašajo v zgodbo malce patosa, rahle patetike ter jokave želje po miru in harmoniji na Zemlji. Ostrejše nadaljevanje s Kingdom Comes depilira in trga meso s kosti z brezkompromisnimi kitarami, medtem ko Jerome moli in nagovarja s tistim dobro naštudiranim zloveščim pridihom usodnosti. Kot bi mešali stare stvari z novejšimi pridihi metal corea, le da so Science Of Disorder pri odmerjanju deležev previdni in bolj kot po sintetiki brezdušnih novotarij brskajo raje po organskem izvoru preteklosti. Lava Girl zazveni tako, kot bi se v slikovne kontraste namensko vmešali doomovski zvoki izvrstnih Paradise Lost, s tem, da so SoD tudi pri tem igranju z asociacijami previdni in, vnovič, zvenijo suvereno sebi lastno, polno ter enostavno dobro. Patient 18 vnovič zapleše ob tribalni ritmiki Sepulture, z izvrstno HC skladbo Choke pa postavijo Švicarji nove premise agresije. Bend funkcionira trdno, kompaktno in udarno, z malce bolj zadržano skladbo Light Bearer pa se namesto distorzijskega zidu izpostavi galantno ravnotežje prvovrstnih bobnov ter okusno kalibriranega basa. Trdni spoj ritma in melodike dokazuje, da so si fantje v teh debelih letih dela nabrali ogromno izkušenj in da vedo, kako se stvari streže, thrash lepota skladbe Half A Life pa prinese dolgo pričakovano umazanijo ter tisti neposredni šus, po katerem bi radi samodejno obračunali z vsemi kreteni sveta ter enkrat za vselej zahtevali svoj košček barbarskega miru, ki se ga da pridobiti le z rušenjem templjev obscenosti ter z utopitvijo oligarhov v mlakah krvi. In nato je tu fantastična skladba Sickness, ki se lahko postavi ob bok skladbi Choke, z malce bolj suhim in neposrednim zvokom pa se bend postavi v nevarno neposredno bližino poslušalcu na drugi strani zvočnikov. Fantastično! Z breaki nasičeni Mine je matematika v najvišjem pomenu besede, ritmični in aritmični aksiomi pa črpajo iz občutka, pridobljenega s preigravanjem Meshuggah skladb. Bolano različno, a tako prekleto na mestu, nakar se fantje vrnejo k rahlemu patosu s Private Hell, za finale pa vas obdelajo še s klavirsko senzualnostjo skladbe Carrions, ki bi jo lahko podpisal Thom Yorke z Radiohead – no, dokler ne odpre svojih tokrat na napačno mehkobo kalibrirani Jerome.

Private Hell je plošča, ki bi jo kot najstnik z veseljem gulil do neprepoznavnosti, saj premore mišice, ostrino, dobro godbo ter pridih eksotičnega. Priznali ali ne, a dandanes je prav eksotično odkrivati podalpsko lepoto ter videti, da se poleg jodlanja in harmonik lahko v skritih kotičkih in pajzlih zakotja dogaja nekaj dobrega, potentnega, na kar bi lahko stavil in v čemur bi zlahka prepoznal vedno metalsko lepoto ter dušo. Science Of Disorder so s tem končno le vpisani na seznam bendov, ki obetajo dobre stvari in srčno upam, da tu ostanejo na mnoga nadaljnja, še bolj slišana in uspešnejša leta. Fantje, kapo dol!

SANDI SADAR ŠOBA

OCENA: 9 / 10

Recenzija: Science Of Disorder – Private Hell
9of 10
9
Reader Rating 0 Votes
0.0