Pleasureagony – Pleasureagony
FastBall Music, 2017
Tudi thrash metal ni več to, kar je nekoč bil, če sodim po etiketah in najavah, ki jih dandanes ljudje spravljajo v svoje PR tekste. Stuttgarski mladci Pleasureagony so dokaz za to, da se je morda dodalo veliko tehnicizma, se morda priučilo snemanja in produkcije, a se je v treh debelih decenijah izgubilo veliko dušnega substrata, ostrine ter smisla. Morda pa je to zgolj zadeva, ki označuje premise prvenca te mlade zasedbe, ki se je thrasha učila površno ter iz nepravih virov. Ne rečem, da mi Pantera ne sede, a je res, da so v nasičenih, preveč generičnih distorzijah Andyja Bauerja pri Pleasureagony ideje manj napredne in vsekakor ne tako razgibane, da bi padel na kolena in priznal svojo lastno vzhičenost. Tudi precej rigidna ritem sekcija Dennisa Schäfferja na basu ter Kaia Ruthardta za bobni ne sezuje, pohvaliti pa velja sicer obetaven in ravno prav grlen vokal Valentina Saitarlyja, sicer pa je plošča, ki se je znašla na mojem predvajalniku, istoimenski album Pleasureagony, precej suhoparen izdelek z malo dodatne vrednosti.
In sedaj dejstva. Fantje so sposobni mlačno vodo prodajati v debelo uro in četrt dolgem paketu mučenja. Pohvalno je sicer to, da so posneli in izdali ploščo, a se res sprašujem, kakšni so sploh še selekcijski kriteriji, s katerimi ljudje na založbah določajo, kaj je zrelo za v studio in kaj ne. Plošča Pleasureagony zveni namreč kot repeticija parih demo komadov, ki so pretirani v formi, zvokovno ne dosegajo estetskega minimuma, ki bi ga od studijskega izdelka pričakoval, idejno pa je vse, no ja, skoraj vse le napol domišljeno. Aged To Perfection stavi na sirene in poziv k umiku v zaklonišča, a kar sledi naprej je precej brezidejni niz okornih rifov ter HC vokalov, ki bi sicer funkcionirali, če bi se fantje ne matrali tako, da vas zabijejo v betonske temelje s temi klišejskimi prijemi, začetniškim zagonom, ki mu manjka agilnosti in občutka za delovanje vseh delov v celoti, s Face The Mask ste že skoraj dotolčeni, saj se tudi na liriko ne morem opreti ter jo pohvaliti, saj manjka tudi besedilom vsebina ter neka rdeča nit. Morda so bili idejno vodilo Machine Head s ploščo Supercharger, kar ni in ni bila nikoli najboljša referenca, dragi moji. Dobro, na napakah se človek uči, a kaj, ko so te danes ujete v album s predolgo minutažo za tako malo vsebine. Pa če so Nerves Like Strings še tako lajajoči in nabrušeni, napeti, fantje, to ni esenca thrasha! Clash With Truth And Lies se preizkuša tudi v baladni formi – saj veste, to so počeli tudi Kreator, pa Metallica in Megadeth, a pri Pleasureagony je v svoji pridigarski mantri, s katero nas poskuša Valentin prepričati o svoji pravoverni zavezi, ki pa ji manjka globine ter življenjskega patosa, izkušenj, še bolj pa iskrenosti. OK, (The Living) Envy The Dead se urine v celoto z malce več groovea kot šlampasto odigrana bitka na požiralniku, pri skladbi Prelude pa se človek iskreno vpraša kaj je bil razlog, da so komad razvlekli mladci na več kot osem minut, baladni uvodi in predvidljivi, slabo uigrani prehodi na distorzije pa zvenijo srednješolsko, bend pa tako, kot da so se komaj lotili igranja inštrumentov. Desaster (jap, da se ga napisati tudi tako …), je generični HC obračun s svetom zjebanih vrednot, pri komadu Never-Ending pa se po čudnem naključju tudi sam vprašam, kdaj bo konec agonije, ki ni nikakor v užitek. It’s In My Nature (But I Don’t Give A …) poskuša poustvariti občutek, ki ga je Anselmo vnesel na prvo ploščo izvrstnih Down, a so Pleasureagony preveč leseni, da bi idejo naredili bolj mastno in užitno, učinkovito. Veliko je zatikanja, napak, brezveznega zvoka, zgrešene produkcije in občutka, da smo tokrat v povsem napačnem filmu. Fak! In nato spet te začetniške preproste uvodne fraze, ki zvenijo kot bi se želel obesiti na strune kitare, Valentin pa posnema Peta Steela. Nekatere stvari bi bilo potrebno zakonsko prepovedati. Denimo naporne demo posnetke, ki si umišljajo, da so polnokrvni album? Po Let It Flow, ki zveni tako, kot bi si izposojali ideje iz plošč Life Of Agony, sem že čisto apatičen, a pozor – Pleasureagony imajo v malhi še nekaj skritih adutov. Po samorazlagajočem When All Is Tried je tu finale s skoraj defektnimi enajstimi minutami. Did Him A Favour. Komu? Fak!
Strnimo misli in bodimo konstruktivni. Nekoč je bil studio nared zgolj za tiste, ki so svoje ideje vnaprej predihali in imeli vnaprej izgrajeno sliko o tem, kaj želijo ustvariti in ponuditi svetu. Pleasureagony je konfuzna fantazma, v kateri se mladi fantje pretvarjajo, da je cel svet njihov, manjka pa v vsem skupaj glasbe, navdiha in selektivnosti. Tokrat ne morem prodajati upov, da bo vse v redu, ker je zver, ki se predstavlja danes, škrbasta in brezjajčna. Do naslednjič, upam, si bodo fantje naredili uslugo, prisluhnili kdaj zvoku metronoma, da bodo vsaj točno ubirali strune in takte, odšli morda na kakšno lekcijo k pravim glasbenikom ter pred izidom samokritično prisluhnili svojim izdelkom ter kdaj kaj posneli še v tretje, trideseto ali v stoto, da bodo stvari bolj koherentno stale skupaj. O, pa še nekaj – ni vse v dolžini, v glasbi in skladanju glasbe je prekleto pomembna tudi tehnika!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
