Perzonal War – Inside New Time Chaos
(Metalville Records, 2017)

Dobri dve dekadi dela imajo za seboj kölnski thrasherji Perzonal War, vsemu navkljub pa jih težko štejem med imena, ki bi jih na tej strani Alp poznali dobro ali dovolj. Razlog za to je morda precej rigidno vzdrževanje rigidne metrike pravovernega, a, žal tehnično in vseebinsko preseženega thrasha, ki se leta 2017 posluša drugače kot v začetku devetdesetih, ko smo bili tovrstne metrike in šusa prekleto lačni, je pa res, da se je od prvih korakov z Anthrax, Metallico, Megadeth ter tudi z nemškimi Kreator spremenilo precej – predvsem okusi množic in, priznam, tudi moj oku ster pričakovanja. Ne, ne odpisujem plošče na prvi posluh, a tudi po desetem obratu osmega ploščka, albuma Inside New Time Chaos, vseh enajstih sicer solidno oddrgnjenih thrasherskih standardov nisem deležen tistega »nekaj«, kar kocini in dviguje raven pričakovanja.

Album se odpre s precej pričakovano masivno atako skladbe The Inside, ki s hetfieldsko Mettijevo vokalizacijo ter precej nabritimi kitari, ki jim Metti v tandemu z Andyjem sicer solidno streže, a sta Björnov bas ter Martinovi bobni premalo izrazni, da bi lahko padel na kolena ter poljubljal tla, ki jo tlakujejo depilatorni stereotipni rifi in precej vešče odigran, a vseeno premalo inovativen niz taktov. OK, D.O.P. s postanki, suspenzom, z HC agresijo, ki bolj kot na Pantero spominja na Anthraxe kritizira družbo, išče vse tiste skrite revolucionarje, ki bi prevračali mize ter naredili kaj korenitega za spremembo sistema na bolje, a jih, jebiga, ni. Dihotomija dobrega in zla v precej klišejskem Good & Evil grenkega priokusa postanosti ne popravi, saj je vse, kar se sliši, zgolj repriza nekdanjih doživetij ter stvaritev izpod prstov mojstrov, ki so doslej do nekod prišli, Perzonal War pa se na precej nehigieničen način kitijo s tujim perjem ter ga poskušajo tržiti kot original. Dobro, dihajmo, pozabimo asociacije na vse tisto, kar smo imeli na policah že leta 1990 …

Tudi retro je kul, a je produkcija, ki lomasti tako na prisiljen način vse skuapj na precej iritanten, prežvečen način, iskreno, neopravičljiva. Vse je plehko in prazno, energija pa se izgublja tudi tam, kjer bi lahko bend briljiral, saj igrati, priznam, znajo in to precizno in tudi dobro, čeprav ustvarjeno težko ponujam kot izvirno recepturo ali še neslišan produkt genijalnega uma. Kölnski četverec je obrtniški in v teh elementih metalurške proizvodnje znajo nanizati vse – od pravovernega ritma, polifoničnega šundra, predvidljivega suspenza (prisluhnite skladbi Hornet in boste vedeli, kaj mislim), agresije (kreatorske Putrefection Of Mind ne bi niti omenjal, a vseeno), polka ritmike (jap, New Time Bitch s tistimi pogoidnimi postanki, zastoji, poskoki, matervola) in vsem ostalim. Dobro, v celoti je tudi kaj semantično drugačnega, me pa vedno zmrazi, ko se poskušajo metalci na enak način, kot se je tega loteval James pri Metallici, lotiti balad. Perzonal War se namesto akustike odločijo svojo poetiko otožnosti plesti raje z distorzijami, hvala bogu, med boljšimi izdelki plošče pa je solidna in razgibana skladba Nothing Remains At All, kjer ne manjka nič – dobre solaže, fini vokali, na And Justice For All kalibrirana produkcija pa navija visoke tone ter maskira bas ter bobne. Area Black je malce moderniziran produka moderne thrasherske metrike, ki bo zaprisežene fene retro thrasha ter Metallice in Megadethov morda navlažil, bi pa sam v celoti raje malce več žmohta in malce več izvirnih prijemov. Po Voices, živčni Mother Darkness ter predvidljivo finalni Dying Times se thrasherski napad na čute poleže, depilatorni učinek prej slišanega pa poraja več paralelnih vprašanj, ki begajo um in porajajo kar nekaj vprašanj, najprej pa vprašanje: »Zakaj?«

Perzonal War zvenijo kot dobro uigran bend, ki pa si je s produkcijo tokrat zabil kajlo kar sam. Precej neinovativna postavitev vedno enako zastavljenega zvoka je ne samo bedna, temveč ubija voljo po ponovitvah ter poglabljanju v bodoče. Že slišane recepture še odpustim v imenu dobrih starih časov, a je ob dejstvu, da bend po dveh dekadah dela ponuja bore malo lastnih jajc in energije to precej brezvezno. Replicirati delo nekoga drugega se imenuje obrt in ne umetnost, produkt pa ni vreden dobre ocene, saj se ocenjuje lahko le izvedbo, ne pa tudi to, ali je v skledi kaj inovativnega. Saj thrash ni ravno najbolj inovativna glasbena zvrst, a če prisluhnete pionirjem žanra kmalu ugotovite, da so si bili medsebojno različni, vsak pa je prinesel poleg tehnicizma v celotno zgodbo nekaj imanentno svojega. Perzonal War tega, žal, ne prinašajo. In tu je tudi odgovor na vprašanje, čemu po dveh dekadah znoja, truda in kar osmih albumih niso premaknili margine naprej in zakaj se o njih ne bere in ne sliši prav veliko. Dokler se ne bo popravilo vsaj par fines ter prineslo kaj svojega bo zgodba enaka. Jajca v mošnjo in pojdite na vse ali nič, pobi. Zgubiti nimate nič!

SANDI SADAR ŠOBA

OCENA: 3 / 10

Recenzija : Perzonal War Inside New Time Chaos
3of 10
3
Reader Rating 0 Votes
0.0