Nils Patrik Johansson– The Great Conspiracy
Metalville Records, 2020
Živimo v dobi nezaupanja, skupnih psihoz in nemalokrat se porodi vprašanje, ali je družbeni red, ki ga vzdržujemo na prsih skupnega družbenega telesa res pravičen ali pa dejansko bolj kot vidni deli družbenih struktur svetu vladajo vlade v senci, New World Order, ki ima temne namene in običajnemu smrtniku neznane agende. V preteklosti, v času železne zavese, so bile stvari bolj jasne in evidentne in bi zarote pričakovali, pa vseeno – določeni misteriji polpretekle zgodovine tudi po desetletjih niso dobile epiloga ali jasnih odgovorov. In to je krasna tematika za plošče, še posebej če so metalske. Eden bolj eminentnih vokalistov power metala Nils Patrik Johansson, sicer bolj poznan po vpletenosti v delo zasedbe Astral Doors,Civil War. Lion’s Share ali je tako za leto 2020 pripravil malce zgodovinskega poduka in nas spomni na nerazjasnjeni umor švedskega premierja Olofa Palmeja davnega leta 1986. Tarča številnim političnim nasprotnikom in zunanjim sovražnikom je v navidez mirnem švedskem mestecu odšel v kino dvorano, kjer ga je danes še vedno neznani storilec ustrelil v zatilje med povratkom domov pred očmi soproge. In Johansson podaja nerazjasnjenim dogodkom svojo plat, svoj scenarij, svojo zgodbo, ki je podkrepljena lirično, zvočno, grafično in dopušča bolj malo pomislekov s svojo sugestibilnostjo. Tudi zato, ker Johanssonu od leta 2016 pri pisanju pomaga stvaritelj podcasta Palmemordet Dan Hörning, kateremu je tematika prekleto znana in blizu. The Gret Conspiracy je torej več kot le še ena plošča, saj razgalja ranjeno psiho navidez mirnega in spokojnega švedskega naroda.
Pa preidimo k dejstvom in glasbi. Zasedba na novem albumu je identična tisti, ki je posnela Evil Deluxe, tako kitarskim kanonadam botruje izvrstni Lars Chriss, basovskim frekvencam prispeva Andy Loos, klaviature dopolnjuje Kay Backlund, za bobne Nils posede kar sina Fredrika Johanssona in fant naredi delo z odliko, NPJ pa dominira vokalnemu spektru benda, ki gre na polno, za vse solde v čiste power metal vode od prvega takta uvodne skladbe The Agitator dalje. Temačni diskurz kitare, klaviatur in na začetku masivno upočasnjene ritmike odpira dramatični uvod, postavlja temelje kasnejšemu stampedu dvojnih basov, kot bi poslušali kakšno ploščo zasedbe Gamma Ray, povrh pa se zlivajo korektno plejade masivnih kitarskih rifov, ki jim temelj postavlja dobra okusna igra klaviatur. Povrh pa potentna igra vokalov, ki pripovedujejo o človeku, ki je namesto govora kapitala izbral govor sociale, morda celo socializma. Kot bi razpredal in pisal o postavkah našega nesojenega predsedniškega kandidata, ki ga je po osamosvojitvi umorila bojda krogla zblojenega pijanega lovca – še pomnite zgodbo Ivana Krambergerja? Če si med volkovi tuliš kot volk in ne bleješ kot ovca. Johansson doda k temu med refrenom napev mednarodne himne delavstva Internacionale in podkrepi občutek še večjega mučeništva, razkola družbe in skritih demoničnih motivov krvnika, ki je streljal na premierja Palmeja. Efektivna igra in krasna linija, ki se vam zažre v male možgane ter kombinira odmev časov, ko smo še verjeli v možnost enakovrednosti v družbi, delavstvo pa je imelo svojo moč, svoj status, ki ga danes, v igri popolne dominacije kapitala nima več. One Night At The Cinema agresivno igro vodi suvereno dalje. Trden tempo, pospešena ritmika, na pravih mestih utišanje decibelov in zgolj Nilsov napev ob zvokih klavirja funkcionirajo organsko ter tekoče. Bend diha kot en celoviti organizem, nakar se v celoto perfidno umešča še malce Mozarta, dobre solistične pasaže tektonske kitare in širi zvočno sliko v smeri epskosti, ki je večja od same forme metala.
The Baseball League s pridihom Maidnov fura temačni splet tesnobnih emocij in strahu lepo dalje, čeprav morda malce naivna postavitev imaginarne množice ljudi, ki pomnijo idealiziranega in na videz popolnega poveljnika tudi dolgo po njegovi smrti, rahlo zbode v uho s svojo asociacijo na bejzbol, s katerim ima Švedska res veliko skupnega, mar ne? Ali pač? OK, pa prisluhnemo Freakshow Superstar, ki vrhunsko trese klišeje heavy metala oziroma kakovostnega power metala kot rafale iz brzostrelke zvoka morda ne najbolj aktualne, a dobro izvedene glasbene mašinerije dobro podmazanega stroja. Humorna, a zgolj po površni operetni formi March Of The Tin Foil Hats namerno banalizira površne preiskave po umoru, s čimer Nils izpostavlja dejstvo, da resničnega namena, da bi krivce in zarotnike proti Palmeju našli, pri vsem skupaj ni bilo.
Vse samo predstava za lahkoverne in slaboumne množice, ki nič ne pomnijo na dolgi rok. Da bo mir in spokoj. Kot pri Krambergerjevi zgodbi, se opomnim sproti. Dobra igra celotnega benda tke teksture narativa, ki demonizira družbo, polemizira na rovaš tega, ali je danes kaj drugače. Skladba Prime Evil s svojo temačnostjo in pridihom podaja odgovor, da se temu diaboličnemu počelu nismo uspeli odtegniti. Verjetno najboljša skladba plošče, vsaj po mojem mnenju, druži krasno dinamiko kitar, ravno prav počasno linijo, ki zveni tudi pri manj obratih trdno in grmeče, prepričljivo, je prvovrstna balada z jajci, Nils pa v maniri Ronnie Jamesa Dia pelje v višave in v maniri asov težke kategorije kreira in podarja metal v najvišjem smislu besede. Killer Without The Gun pripoveduje zgodbo grešnega kozla, verjetno ena bolj čudaških skladb pa s posrečenim dramaturškim duetom glavnega vokala in kabarejskih spremljevalnih vokalov prinaša malce oddiha, malce navihanosti, premene emocij, da z naslovno skladbo The Great Conspiracy ob zvoku cerkvenih orgel priraste vse skupaj blizu ušesom in srcem metalskih pravovernih fanov. Super zvok, ob katerem se potegne alternative povezave z vsemi umorjenimi Kennedyji, vsemi politično motiviranimi umori, atentati, drgne ob centre ugodja s prav mariniranimi kitarami, pravim hipnotičnim ritmom enakomernih, natančnih bobnov ter basa.
This Must Be Solution se vrne k maidenovski naraciji epskih iger lestvic, ravno prav disonantnih kitar, na katere Nils suvereno lepi svoje lirične mantre in kakovostne kitice o tem, da so vsi motivi, ki bi jih lahko podali v opravičilo dejanja, zli, napačni, lažni, svet pa je bil oropan vizionarja in človeka, ki je postavljal skupni družbeni blagor pred svoje parcialne interese ali pred interese kratkoročnega zaslužka. Pri tem je pika na i plošče z instrumentalno galantnim in lepim klepom skladbe Requiem Postlude emocionalno resonanten dodatek, ki senzualno sklene ploščo o nasilju, o moriji, o temni naturi človeka.
In že smo pri koncu, pri sklepih, pri zaokrožanju parabole z mislimi, ki podajajo oceno. Nedvomno je v primeru Nilsa Patrika Johanssona moč izstaviti in izpostaviti dejstvo, da je lirika in poetika dosegla kakovostni vrh ter da je koncept, ki ga je postavil za ploščo The Great Conspiracy, stekel samostojno, prepričljivo, neprisiljeno. V pripovednem smislu je morda polpretekla zgodovina za marsikoga, za marsikaterega poslušalca danes, preživeta in preveč oddaljena, da bi to pomnili, a verjamem, da se na take stvari in na odgovore o vprašanju krivde, o razlogih, ne smemo nehati spraševati nikoli. Da se iz zgodovine, kot je napisal Hegel, lahko kaj naučimo ter ne ponavljamo že storjenih napak ter zablod, čeprav to počnemo konstantno in tragedije kmalu postanejo farse. Obenem je tu potrebno pohvaliti prvovrstno kakovost vseh glasbenikov na plošči kot celoti kot tudi pohvaliti kakovostno raven izvedbe pri vsakem posamezno. Če je pameten, Nils te zasedbe ne bo več menjal, saj so vsi virtuozi svojih inštrumentov in bend kot celota zveni organsko. Produkcijsko gledano je plošček prav tako korekten izdelek žanra, ki ga zastopa in tu ni oporekati nič. Prav zato bodo tu dobili svoj odmerek prave potešitve vsi tisti, ki stavijo na zvoke power metala, heavy metala in imajo radi čiste linije, dober zvok, dobra besedila. Tokrat se pod vse podpisuje že pregovorna kakovost švedskega jekla, upam pa, da naslednjič le naredimo korak naprej in poleg zgodovinskih obeležij najdemo kaj dobrega tudi za vnaprej, saj bolj aktualnih iztočnic, verjamem, ne primanjkuje.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
