MARY ROSE – Resničen svet
(samozaložba, 2019)

Kako lep je občutek, ko dobiš pod prste super ploščo, ki premore jekleno nit, dobro idejo, niza mogočni akord ter rife na rife ter ponuja nekaj sebi lastnega, obenem pa je to, pozor, celo delo domačega znanja, obrtništva in domače produkcije! Številni so to poskušali, a kmalu opustili trud, saj več denarcev nanese bodisi komercialno sranje bodisi sledenje brezveznim in brezhrbteničnih trendov, v nasprotju z vsemi mehkužnimi brezvezniki pa danes z besedo in svojim znojem častim zasedbo, ki je po več kot tridesetih letih obstoja po krivem premalokrat omenjan briljant glasbene scene – postojnske veterane visoko kakovostnega metala in hard rocka Mary Rose. O tragiki življenja, težavah z zdravjem, kjer je prvi mož in ideolog zasedbe, neuničljivi genij kitare Eki Alilovski le za las ubežal invalidskemu vozičku, ostali pa so bili svoj boj z demoni vsakdana ter preizkušnjami drame, imenovane življenje, bi namenjal besedo nekdaj drugič, fakt pa je, da bi si lahko kvintet v neki drugi paralelni realnosti obetal veliko več kot le tri fantastične plošče. Morda tudi malce več zvezdniškega prahu in fičnikov v denarnicah, a potem verjetno ne bi govorili o ta hip nedvomno eni najboljših plošč letošnjega leta in Mary Rose ne bi bili to, kar so – bend z jajci in zgodbami, s katerimi se lahko poistovetim.

Kot napovedano, plošča Resničen svet je izdelek, ki bi ga bilo resnično greh preslišati, dobrih 13 let po sicer fantastičnem ploščku Feniks izdala nekaj, kar se lahko brez sramu primerja s kakovostnim sijajem legendarne Pomaranče. Prestali so peklenske preizkušnje, jih preživeli ter postali pri tem še bolj kaljeni, odločnejši ter boljši tako kot ljudje kot glasbeniki, album, izdan v samozaložbi, pa je dokument evolucije, odraščanja in postavlja zrcalo tako lastnim življenjem kot tudi svetu, katerega del s(m)o. dvanajst perfektnih skladb nudi globoke sentimente, resonantno glasbo in prodoren, udaren in iskren glas ljudi, ki so tu in nameravajo kljubovati viharjem časa tudi v prihodnje. Zasedbo sestavlja pet kaljenih perfekcionistov. Poleg izvrstnega vokalista Žanila Tataja Žaka, sicer dobro poznanega iz konteksta zasedbe Divlje Jagode, si podij osebne katarze delijo izvrstni basist Mitja Kobal, ki mu dodaja udarne poudarke na bobnih izjemni David Debevec, klaviaturske vragolije so v domeni nadarjenega naturščka, sicer znanega tudi iz Tabujev, Sandija Trojnerja, Mary Rose pa so dušo in ognjeni pridih dobili z iskro genija ter talenta enega najboljših kitaristov na tej strani Alp, izjemnega in neponovljivega Ekija Alilovskega. Peterec komunicira podzavestno brezhibno na vseh ravneh glasbene igre sleherni takt, prav brez zatikanj, kosti in mašil pa diha album sleherno sekundo, sleherni hip.

Da ne bo nakladanja dokaže že uvodna Preteklost, ki s prvim taktom prikliče v spomin Led Zeppeline in njihov Immigrant Song, na katerega se ob masivni kitari in bobnih z dramaturškimi prijemi dodajo krasne klaviature in mastni bas, namesto retro igre z znanim pa Mary Rose dodajo v kontekst nekaj perfidno učinkovitega. Kot bi poslušal igro progresivnih magov Dream Theater z vsemi minimalijami, vsemi pedantnimi dodatki in vragolijami, le da Mary Rose igrajo svojo eruptivno igro senc in luči. Žak s svojim glasom božajoče in odločno poje verze o tem, da nas ni brez preteklosti. Spomin morda lahko bledi, a tu ni sedanjosti brez trenutkov poprej. Masten zvok, mogočna produkcija in salve močne lirike, ritma in melodij neusmiljeno torpedirajo srce neusmiljeno in brez postanka. Tudi solaža, na kateri se z minimalno igro prstov po vratu kitare dokaže predvsem briljanca in občutek za ravnovesje, za harmonijo in lepoto na strani tako Ekija kot zasedbe, ne daje prostor bohotenju ega, temveč služi le vrhunskemu počelu glasbe v njenem najvišjem, najsubtilnejšem smislu. Da ne gre zgolj za trenutek sreče in navdiha pokaže že nadaljevanje z visoko kalorično Vizijo. Krasni poudarki dopuščajo tudi basu priti na površje. Polje igre je brezmejno, namesto klišejev kitic in refrenov pa si Mary Rose verjetno prvič v treh desetletjih dela namensko dopustijo prestopati meje žanrov ter s tem ponudijo publiki dejansko multi žanrski metalski prog posladek, ki poka od dobrega po vseh šivih.

Bolj moderna in proti oligarhom politike jasno nastrojena skladba Ob letu osorej guba teksture prostora in časa z ritmičnimi poigravanji, breaki, tekočim fluidnim pretakanjem substrata polne godbe, ki prvič dopusti malce več Hammond zvoka tudi izjemnemu estetu Sandiju Trojnerju, ki doda s svojimi orgelskimi pasteli ravno pravo protiutež kitarsko ritmični igri, ki je na meji samovžiga. Tu je celo prekosil visoko zastavljeni domet klaviaturskega predhodnika Davorja Kastelca, Mary Rose pa so na zanimiv hibridni način združili tako naravno konture osemdesetih, devetdesetih in novega milenija, ne da bi izgubili težo, gravitacijsko polje všečnosti pa so razširili še dlje kot kadarkoli poprej. Žanil Tataj Žak je le pika na i, saj s svojim jasnim in prodornim, lepim rockerskim vokalom daje celoti narativ, glas, besede, ki navkljub morda jezikovnim barieram in prehodu z domače hrvaške govorice na trd slovenski jezik reškemu veteranu ne delajo preglavic. Kvečjemu dobi lirika še boljši, efektivnejši pridih in to je to! Prva baladna sprostitev nastopi z naslovno senzualno skladbo plošče Resničen svet. Akustika in klaviature ter ravno prav sladko vokaliziranje dajejo prostor melanholiji, senzualnosti, čustvom, ki pa ne povzročajo sladkorne. Morda verzi niso najbolj perfektni, a so lastni in iskreni, kar daje pečat celoti, ki ji ne manjka preobratov ter galantnosti. Udarni heavy metalski Stampedo prisega na priestovsko noto usnja in decibelov, masivna in perfektna igra ritem sekcije Mitje Kobala na basu in še bolj pomembnega Davida Debevca za bobni pa meri in povišuje utrip srca, čemur brez dlake na jeziku pritegne sleherno mišično vlakno petglavega korpusa zasedbe. Nič manj eruptiven ni niti Planet, nato pa pridemo verjetno do najboljše skladbe albuma.

Stvar okusa, sicer, a sam padam na Hammonde in Nagon premore obilje dodatkov, kot bi jih dodajal John Lord, Mary Rose pa se prepustijo v prosti tek čistih emocij z debelimi distorzijami masivnih kitar in igranj s sinkopami. Kot bi poslušal moderno verzijo zasedb Deep Purple, Rainbow ter dodal v kontekst malce Whitesnakeov, namesto tuje note pa se ponuja nekaj domorodnega, domačega. Nekako tako so mi srce ogrevali (in mi ga na vsake toliko absolutno še) Bijelo Dugme, le da so Mary Rose namenjeni bolj trdim zvokom in tistemu spektru zavesti, ki sidra v sedanjosti, ne pozablja pa na preteklost. Morda je za to kriva nostalgija, a takšne igre, kot jo tu servirajo Mary Rose smo bili deležni le v preteklosti, v času instanta pa je zmanjkalo morda potrpljenja, je pa vse manj tudi duše, ki je temelj takšnim pompoznim kompozicijam. Eki in kompanija dušo, slo, znanje in zvok popolnoma posedujejo in s tem bi lahko tu vse sklenili, pa jim ne bi očitali nič, a imajo možje jeklenega evangelija v malhi še par slastnih presenečenj! Morda na Siddharto rahlo spominjajoča Paranoja po parih modernih sintetičnih taktih uvoda ponudi precej več globine kot precenjeni zgoraj omenjeni mladci. Morda ravno pravi čas pomirjajo strasti z novo presežno balado Kje si zdaj. Stvar okusa, a verjamem, da v recepturah dobre plošče tudi dandanes ne smejo manjkati blažji dotiki balad, čeprav bi sam brez slednjih lepše užival ob zvokih glasbe za vse solde. Senzualni sentiš dokaže le večplastni talent zasedbe, ki diha z istimi pljuči in zna izpeti tudi sladko bolečino pogrešanja ter odsotnosti dragih. Saj »le spomin v drugih je, kar za nami ostane« z lepimi črkami vtke v konture spomina napis na škatlici. Nič manj senzualna Ko tako objame je power balada v pravem pomenu besede, prav zlahka pa bi takte slišal na plošči Davida Coverdalea in njegovih Whitesnake in mu ne bi očital osladnosti, še manj pa jo očitam domačim virtuozom. Pred slovesom se zgodi zapeljivi Ples, ki je očitno dodatek k mehkejši sklepni tretjini albuma, z notami nostalgije in otožnega spoznanja minljivosti pa dodaja modre verze o tem, da danes smo, jutri nas več ni. Kar šteje, je trenutek. In slednji naj bo srečen ter poln zračnosti bivanja v pravem smislu besede, dragi moji! Sklep s fantastično Sam II nadaljuje tam, kjer je Feniksova različica prenehala in ve se, da je v novem veliko morda še boljšega, trajnejšega, učinkovitejšega.

Resničen svet je ne samo najboljši dokument življenja zasedbe z Notranjske. Pravzaprav bi zlahka soglašal, da bodo po svojem ploščku življenja težko presegli zastavljene parametre, saj perfekciji ni kaj dodajati, a naj bo to izziv, saj so doslej mejnike premikali le samozavestno dalje. Mary Rose si zaslužijo prostor za razvoj in razcvet lastnega potenciala tudi izven meja domače Slovenije, saj so absolutno kos tudi težkokategorni konkurenci ega polne tujine, na podij pa bi prinesli tisto, kar sedanjemu času in svetu manjka – malce več reminiscence, ponosa, srca in duše. To in še malce več boljše glasbe, ki hrepeni po preigravanju, po deljenju, po poslušanju ter odrskih interpretacijah. Ob tem, kar ste podarili, le iskrena hvala in iskreno spoštovanje, fantje, saj si slednje absolutno zaslužite!

SANDI SADAR ŠOBA

OCENA: 9 / 10

Recenzija: MARY ROSE – Resničen svet
9of 10
9
Reader Rating 2 Votes
9.9