Kreator – London Apocalypticon – Live At The Roundhouse (Nuclear Blast Records, 2020)
Kakšen je to novi trend, ki nam ga v nesvetem letu 2020 obeta Nuclear Blast Records? Skupni imenovalec, vsaj na prvi pogled, serviranje starih legend z malce starejšim datumom izdelave, thrasherske kanonade in, dodajmo še to, koncertni zvok, ki ga na albumih v živo brez kozmetike in dodatkov zmorejo solidno izvesti le najboljši. Nemški veterani Kreator spadajo nedvomno v to ligo, tokrat pa se še pred izidom petnajstega studijskega albuma greje ušesa s tem, kaj so dali od sebe na odru londonske dvorane Roundhouse. Mille Petroza se lahko v tem letu pohvali s tem, da je s preverjenim Jürgenom Reilom Ventorjem za bobni v prvovrstni formi, ki jo dopolnjujeta Sami Yli-Sirniö na solo kitari ter po odhodu Speesyja s Frederic Leclercq na basu. V skoraj štirih dekadah dela je skoraj nemogoče pričakovati, da bi bili deležni izvirne zgodbe, saj je, še enkrat, ta posel krvavo in naporno garanje, ki ga preživijo brez posledic le redki. Še posebej če je igra v istem rangu, kot smo ga bili vajeni pri Slayer in, da, Kreator še spadajo v to ligo titanov!
In titani ga žgejo brezsramno ter še malo ne z vonjem po odcvetelosti, dragi moji! Sedemnajst ostrih thrash dokazuje, da so si ime in zvok oblikovali na odrih sveta, je pa svojevrstno priznanje, ko smeš zasesti oder londonske dvorane The Roundhouse, ki je bila zgrajena davnega leta 1846, da so v ovalni dvorani sestavljali lokomotive za londonsko in birminghamsko železnico, pove stric Google, kar pa ostane v spominu pa so izvrstni in ovekovečeni legendarni nastopi Hendrixa, Floydov, Zeppelinov, od novejših pridobitev po Lemmyju in Mötörheadih pa nedvomno tudi Opeth. Sedaj pa Mille in kompanija, ki z Live Apocalypticon dokumentira enega agresivnejših odrskih nastopov, ki predstavljajo Kreator v pravi formi in s pravim setom težko kromiranih jajc!
Ta zvenijo hrustljavo tako pri »novejših« materialih, Kreator pa predstavo odprejo z ostrim tempom skladbe Enemy Of God z leta 2010 izdane istoimenske plošče. Kvadrifonija ostrega kitarskega diskurza, ki ga ženeta Mille in Sami se v tej predstavi efektivno dopolnjuje z Ventorjevimi udarci po bobnih ter takrat še Speesyjevim natančnim basiranjem. Trdna struktura, ki je po meri najboljšega thrasha se nadaljuje s prav tako aktualno in po Gods Of Violence ter spevni metalski epskosti dehteča Hail To The Hordes. Krasne linije kitarskih registrov in drobljenje vojnih napevov, junaška stanca za bujenje množic, nakar gremo v sfere užitka morije in klasik. S Pleasure To Kill se v pravem hipu dodaja zvok leta 1986 ter skladbe Awakening Of The Gods, s katero se v kompendij večera dodajajo, recimo temu tako, nujne klasike. Bend zveni trdno, brezhibno, udarno, kar v hitrem tempu in stampedu poraja željo po uničenju, po samovžigu. Album Coma Of Souls je bil pri tem temelj metalskega odraščanja, prav v sozvočju s svetom pa se s slayerskim zvenom vpredejo krvniški rifi skladbe People Of The Lie. To so Kreator v pravem pomenu besede, čeprav tevtonske salve izvrstnosti dobro funkcionirajo tudi z novimi zadevami. Gods Of Violence z zadnje plošče si dovoli dodatke akustike, s skoraj šestimi minutami dinamične igre pa Kreator dodajajo prave odmerke senzualnosti, dinamike, občutka, skoraj progresivnih not, ki si podajo brezsramno roke z metalurško preciznostjo, distorzijami, udari decibelov in hitrega tempa. Satan Is Real je dramaturško ogrevanje za vnovičen skok v preteklost, kjer kvantni skok zvočne akrobacije izvede nepričakovano mirna minuta Mars Mantre s Phantom Antichrista ter padec v naslovno skladbo te plošče z gromom, bliskom, preciznimi poudarki in neusmiljeno naspidirano hitrostjo! Kot bi poslušal Slayer v najboljši formi, matervola!
Dimebagu in Vinnieju, Mötörheadom posvečeni Fallen Brother doda senzualno noto, reminiscenco, vojaški ritem ter sedem minut švabske discipline. Mille in kompanije vedo, kako se zadevi streže, zato za vse tiste, ki si želijo klasiko, podajo prapor in parole klasike Flag Of Hate ter napeve krasne Phobie ter z letom 2012 žigosanih Hordes Of Chaos, s prelomom intra Patriarch pa smo deležni obeta skladbe Violent Revolution, da smo spet žejni obračunavanja z nepravičnostmi in pritegnemo lažje izvrstnemu programu skladbe Pleasure To Kill, pred končnim finalom pa si damo dramsko čas še za mašilo skladbe Apocalypticon, za poslednji marš in slovo z The Four Horsemen – The Choir Of The Damned, z zadnjim priklonom in paket je sklenjen, ovekovečen s prepoteno pentljo ter posut z rubini najkakovostnejše krvi prelite na bojiščih novega milenija, dragi moji.
Hja, kaj bi dodajali? Kreator so veterani, ki vedo, znajo, zmorejo! Čeprav so prešli rubikon polovice fizičnega življenja so še vedno vitalni, sposobni, predvsem pa željni dokazovanja in razkazovanja svoje brezhibne moči. Pri tem ta hip nimajo veliko konkurence – vsaj v svoji starostni skupini ne, so pa po krivem še vedno precej spregledani, premalo čaščeni in premalo čislani. Tevtonski morilski stroj deluje gladko, lepo podmazano in predvsem še bolje kot pred davnimi 30 + leti, saj se kilometrina in izkušnje bojišč preteklosti lepo poznajo. Prav zato je ta koncertni album eden boljših, bolj poslušljivih, bolj tekočih in nikakor ne patetičnih. Prav zato bo prav fino počakati na nov album iz studia ter po opustitvi previdnostnih ukrepov po COVID-19 krizi zasesti prve vrste, se kvalitetno razgreti ter na polna pljuča pozdraviti bend tistega kakovostnega ranga, ki ga ne boste želeli pozabiti nikoli!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 8 / 10
