Joy Shannon and the Beauty Marks Aes Sidhe
Neofolk postavlja novo ločnico pri barvnih teksturah glasbe, ki je želela nadrasti mainstream anemičnost z intelektualno globino, namesto decibelom in elektriki pa se je zaobljubil bolj atipičnim rustikalnim inštrumentom in posebnostim. Predstavnica temačnejšega pola tovrstnega ustvarjanja je nedvomno tudi v ZDA živeča irska pevka, umetnica Joy Shannon, ki smo jo pred parimi leti lahko spoznavali s čarovniško obarvanim poklonom feminitivni močni ženski in prapočelu Matere Zemlje. Tokrat si je britanska umetnica za materijo poglobljene obravnave zastavila cikel smrti in življenja, ki je v keltski tradiciji še tesneje povezan in izpovedan kot pri modernem izročilu sveta, ki negira smrt, pred njo beži in se jo v svoji zlagani naivnosti izogiba ter s tem ne sprejema fakta minevanja in predrugačenja. Cikel zorenja, odmiranja in preporoda je pri modernem človeku pretrgan, moten, a brez duha preteklosti, spominov in reminiscence prednikov, ki jih ni več med nami, tudi sodobni človek ne more bivati v polnem smislu besede bivanja, zato se je Shannonova posvetila namensko filozofskemu in liričnemu predihavanju tematike večnosti in sveta po tem svetu.
Aes Sidhe je trinajsterec definitivno bolje in bolj trdno stkanih skladb kot smo to doživeli na zadnjem izdelku. Precej bolj tematsko trdne skladbe so razdeljene na tri dele – Death se dotika smrti, vprašanj, konca, minevanja in finalnosti fizičnega bitja na tem svetu. Entering The Mound prestopa mejo minljivosti in prehaja v svet duš, v svett neskončnosti, v svet Ideje. Rebirth poskuša pričarati teksture novega življenja in vlivanje novega poslanstva, novega smisla, nove inkarnarnacije duha v novi čaši, v novem telesu. Na papirju stvari funkcionirajo, kaj pa v glasbenem smislu.
Prvi del plošče se prek uporabe keltske harfe, čela in nežnih, mehkih vokalov ter spremljevalnih temačnih vokalov, ki se vpletajo v ozadju barva pesimistično, temno in melanholično, kot umiranju pritiče. Fall From Tir To Nog servira obetavno ogrevanje, ki pa nekega epiloga ne ponudi na en dah. »I thought I’ve heard the hounds …« zlovešče in v svoji maniri usodnosti, folk dooma Chelsea Woolfe ali Nicka Cavea podaja Joy na Cwn Annwn. Nordijski in keltski pridih v skladbi je viden v naslovu, a Shannonova svoj neofolk modernizira z repeticijo, uporabo suspenza, ki z Volvo preide v bolj minimalistično kombinacijo tradicionalnih bobnov in harfe ter sugestivnega ženskega vokala. Iz praha se v prah povrneš, da bi lahko stopil na nebesno pot z wagnerjansko, germansko zvenečo Himmelstraβe, ki ji ne bi škodilo več pompa, več orkestracije in več notranje raznobarvnosti ter širine.
Starodavna metrika in barve orkestracije popolnega ničenja so estetsko speljane tako, da prav začutimo finalnost trenutka smrti, konca, po pompozni uverturi Niča pa vstopimo v gomilo zadnjega počitka ter prek nabreklega trebuha noseče Boginje prehajamo v novo metamorfozo iz nebivajočnosti v stanje novega rojstva. A Pause s senzualnim duetom Shannonove ter kitarista Xasthurja na akustični kitari prinaša prehod v novo stanje muziciranja, meditacije, kontemplativne fuzije glasu in recimo temu klasične španske kitare. Ambientalno drugačen komad je le medmet, premor, po katerem se z Entering The Mound vrnemo v stanje hladu in rustikalne barve keltske harfe. Zlovešče mrzel dotik ženskih vokalov in čela ter drobljenje ritma z nežnim pritrkavanjem ne nudi tolažbe ali optimizma. Malce več dinamike v počasnem nizanju senzualij prinese Under The Whitethorne Tree, kjer se v prividu srdenjeveškega melosa z večglasji in ravno prav zakritih dotikih električne distorzirane kitare nekje daleč v ozadju postavi podij za mešanje starega, preživetega in novega, modernega. Precej več stare note servira Folkvang. Nordijski hlad in srednjeveška barva glasbe, ki bi bila prav zlahka spremljevalka Igre prestolov se tematsko sklene s skladbo Tir Na Nog, vstopa v dominion mladosti, svežine, po kateri se vsebinsko morda res ponuja možnost za vstop v stanje preporoda, a tega zvočno težko ločimo od ostalih delov celote.
Grey Heavens je sicer svojevrsten poklon Tolkienu ter njegovemu konceptu mitoloških zasvetij, posmrtnih krajev večnega spokoja. Shannonova nas na zasanjan in nevsiljiv, hipnotičen način pelje prek meglic vilinskega jezera končnega počitka sicer precej anemično, sem pa od Valhallavägen pričakoval več odločnosti, moči, več globine nordijske odločnosti, a je Valhala le v imenu, ne v sami izvedbi sicer monotone skladbe, s spustom v kraljestvo medu in mleka, v Mag Mell pa se z gostim in sladkim pesimizmom prežeta skladba sicer lepo izmuzne prej zastavljeni statični ekspozituri, a presežne vrednosti v celoto ne prinaša. Finale s Tir Tairngirl poskuša dati piko na i sicer ambiciozno zastavljeni kompoziciji, ki pa se, iskreno rečeno, na koncu kar precej vleče, ponavlja in bi zmogla v precej krajšem času ponuditi več esence kot v formi trinajstih skladb.
Aes Sidhe je tako dejansko sonično dolgovezen a estetsko lepo postavljeni plošček, ki ne prinaša presežne vrednosti, ne podaja odgovorov na vprašanje, kaj nas čaka po smrti in kakšno je dejansko življenje po tem življenju. Morda, če bi ga jemal zgolj zvočno, dobimo odgovor, da nas čaka le ponovitev že videnega in čutenega in da preboja na višji nivo epskega ne pričakujmo. Joy Shannon je sicer spletla precej stvari v skupno lirično celoto, je pa res, da je bilo moč idejo še malce bolj dodelati in narediti tako doslednejši prehod naprej od prejšnje plošče. Aes Sidhe je sicer soliden plošček, ki pa kar prehitro spolzi iz spomina, v daljši dolgotrajnejši pa se vpisujejo le redke skladbe. Denimo Cwn Annwn. Ostalo so medli in precej hitro navelučujoči trenutki estetskega pesimizma, melanholije in že obiskanih stanj, ki ne pretresejo, ne razveseljujejo in ne prinašajo katarze. Morda je pa to, konec koncev, tudi smisel repetitivnosti bivanja in kaj boljšega niti ne smemo pričakovati. Odgovore na to lahko poda le podrobnejše poglabljanje v smisle, ki pa terjajo obilo dobre volje, notranje moči in vztrajnosti. Plošček torej odsvetujem vsem, ki pričakujete hipno potešitev, instantne odgovore in nimate časa ne volje za repeticijo.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
