Inner Circle– Soultaker
Echozone, 2018
Zakaj ima večina metalcev do žensk oziroma do ženskih vokalov v metalu odpor? Morda zato, ker je poleg heavy metal stereotipov žensk v ledru drugi antipod bleda in brezvezna podoba krhke ženske v čipkah, poleg pa pašejo bodisi frulice, violine, sladke solaže in kategorizacija tudi najbolj brezveznih albumov za popolne presežke, da ne bi užalili nežnejšega spola, pa čeprav taki glasbi prisluhnete le po nuji in zgolj pod prisilo. Nekako tako se je moje telo odzvalo na impulze, ko mi je v roke priromal prvenec zasedbe iz nemškega mesteca Lörrach, zasedbe Inner Core. Hudo je, če so vnaprejšnje sodbe upravičene ter je averzija na nekaj, kar se ponosno samostojno žigosa z etiketo križanja simfoničnega metala ter hard rocka, povsem organskega izvora ter ne plod blodenj. Pa pojdimo po vrsti po premisah slišanega na plošči Soultaker.
Najprej: nisem in nikoli nisem bil naklonjen simfoniki v metalu, ker se mi zdi le-ta brezvezna, prenapihnjena, pretenciozna, glasbeniki, ki si ponosno obuvajo te čeveljce pa velikokrat klišejski brezveznjaki z egom večjim in daljšim od brade, ženske pa so po nuji razvajene in batin potrebne dive. Soultaker je imel tako veliko za dokazovati, a kaj, ko že po medlem in plehkem uvodnem spustu v istoimenski otvoritveni komad telo prekrije osip alergije. Brezvezne klaviaturce ter zlajnane kitare, prek vsega pa se pne glas punce, ki nima lastne barve glasu in karakterja. Anna Rogg zveni kot medla kopija slišanega pri Nightwishih, a brez opernih nastavkov, zato je šlepanje na hard rock priročno. V slišanem ni progresije, ni elementov presenečenja, bombastičnosti, tako da Inner Core kaj kmalu, tudi z baročnimi vragolijami na čembalu, ki ga prek emulatorjev dodaja Arthur Schall za klaviaturami, pa se razvlečenim epopejam v znane in postane vode ne da izboljšati barve, kontur in je okus v ustih, hja, postan.
Kot drugo: deset skladb, ki stavi na formo in ne na naravni notranji tok je že nemudoma lažje označiti za cehovski izdelek, kjer se na tnalo daje bolj malo lastnih jajc, glasbena mimikrija pa ne daje bendu nič dodatne vrednosti in nič, s čimer bi lahko ločili kaj je v slišanem posebnega ter drugačnega od preostalih zasedb na skladovnicah spevnosti, simfonike in galance. Slovenci smo imeli več boljših zasedb, kjer so Aperion več kot tri razrede nad delom mladih Nemcev. Sweet Addiction tako polzi s svojim drncem medlo mimo, Snowstorm s frulicami in nordijskim imaginarijem pa si zasluži cenzuro, ker so očitno mladci posegali po Nightwish demo posnetkih ter je bilo to dovolj dobro za dodatek na studijski album. Crucified z baladnimi kitaricami ter brezveznimi izumetničenimi bobni gradijo kuliso, ki se jo človek v vsej siromašni postavitvi ter praznini kaj hitro nasiti. Bolj rustikalni Keep The Distance z violinami ter bolj irsko – mediteranskim melosom s klavirjem ter akustiko stavi na bolj senzualne note. Slednje so, priznam, relativno solidne in pogojno poslušljive, a bend ne more iz svoje repetitivne posnemovalne kože. Screw That povzema in z jezika jemlje besede, ki so se mi tkale v mislih, da po pompoznem Blame doživim masivni izpad debelega črevesja, z Monsters odštevam predolgih osem, skoraj devet minut dolgočasja, z Ghost Dust nekako spolzimo v stanje monotone otožnosti ter stanje popolne katatoničnosti, z Into Eternity pa v širna prostranstva pozabe pošiljam vse misli, energijo ter asociacije, ki so se nabrale kot stanje tesnobe in nelagodja med poslušanjem iztekanja ene najdaljših ur v mojem življenju.
In nazadnje: ne trdim, da na plošči ni slišati glasbe ter da tu velja le moj meter okusa, a me stereotipi, s katero bi originalnost zasedbe najprej postavil pod vprašaj, ne ganejo in ne prepričajo v to, da je Soultaker plošča vredna reprize in globljega spoznavanja. Patetika, predvidljivost, medle konture ter repetitivno vztrajanje na zgrešenih premisah mi jemljejo moč ter pogum za kaj takega in to bi bilo potrebno z zakonom prepovedati. Morda delam zasedbi krivico, a po slišanem in čutenem si želim le to, da tovrstna razodetja evropske kreativnosti kaj najredkeje najdejo pot do mojega predvajalnika, saj do tovrstnih šal na račun metala in muzikaličnosti ne gojim simpatij ter usmiljenja. Verjetno z razlogom.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
