Eyecontact – Still Here
(God Bless This Mess, 2020)

Korona ne dotolče dobre glasbe, čeprav je vse – tudi promocija dobre glasbe in še kaj več kot zgolj izid plošče oteženo do stopnje, ko se marsikateri glasbenik ter založnik, ki bi rad sigurnost, jasno računico in malce več možnosti za prihod na vsaj pozitivno nulo če ne profit, vpraša: »Čemu?« No, na lendavskih koncih se takšne špekulacije očitno ne dogajajo, tako da smo v času najhujše izolacije in obeta gospodarske recesije deležni prve dolgometražne stvaritve zasedbe Eyecontact. Četverec dobro uigranih alternativcev se uporniško, z zvoki grunge – alter – stonerja oglašajo z najavo, da so še tu, plošča pa po šestih letih zatišja po EP-ju Big Mean Machine nosi pomenljivi naslov Still Here in, to lahko že tukaj napovem, lepo konkurira najboljšim zvokom stonerja iz naše male, a kreativne dežele.
Pri izvrstni založbi God Bless This Mess se držijo načela, da je pri glasbenem meniju potrebno, da ima glasba hrbtenico, sporočilo, zvok in težo, po ukinitvi izvrstne ideje Prekmurje Noise Conspiracyja pa se sporočilo in zvok lovi tudi na izdelke, kot smo mu tokrat priča z enajstimi sočnimi skladbami lendavskih mačkov Eyecontact. To pravim tudi zato, ker sta bobnar Gregor Naglič ter kitarist in vokalist zasedbe Daniel Balažic stala na okopih alternative na skrajnem severovzhodu domovine že od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje, po razpadu zasedbe Khons leta 2008 pa je nastopil čas za nekaj novega. Po letu 2011, ko je mesto drugega kitarista zasedel Atilla Szunyog, sicer znan iz zasedbe Illusions, leto kasneje pa še basist Teo Graj, je napočil čas za počasne, a tektonsko odločujoče premike v glavah in srcih branilcev lendavskega podzemlja. Priznam, EP Big Mean Machine ni bil slab, je pa puščal v svojem definicijskem polju stonerja in prvinskosti še dovolj prostora za nadgradnje in danes, šest let po prvi najavi, smo deležni dejstva, da izgovorov, zakaj bi bilo dobro preslišati dobro glasbo iz druge strani Mure, ni! Vsaj takih s težo in argumenti ne!

Kar funkcionira, se ne popravlja in po tem principu je bend vnovič produkcijske posle pustil hišnemu mojstru zvoka, Pluegu, dokončno podobo ostrega in ravno prav vnetljivega zvoka pa plošči daje nadarjeni in perspektivni Andi Gal. In kako se plošča razpleta? Kot se za dobro ploščo spodobi, saj četverec že z uvodno skladbo Still Here servira poln stonerski posladek za vse tiste, ki obožujemo zvok Kyussov, vonj puščave ter metamorfoze trdnih stavov v kombinaciji z dimljenjem in pravo mero sočne organske igre za vse solde. Tu se v kontekst z raskavo kitaro in dobrim, nalezljivim rifom prodaja zvok masivnega basa in udarnih bobnov ter ravno prav brazdanega vokala, ki si ne želi zveneti galantno. Na refrenu se v zvočni kontekst za hip ali dva prikrade privid Marilyna Mansona oziroma njegovega kitarista Twiggyja Ramireza, a so Eyecontact raje prepuščeni svojemu naravnemu ritmu, prehajanju in polzenju v stanje ritmične repeticije, ki z vsakim taktom, vsakim rifom polzi v podkožje. Okusno! Por Que Hector, Por Que? nadaljuje spev psihedeličnega, katarzičnega hrupa nekoliko manj odrezavo, z iluzijo Primusov, k igrajo neslišani standard Queens Of The Stone Age pa se stopnjuje občutek paranoje, skoraj biafrovskemu diktatu Danielovega vokala pa se dodaja neko militantno noto koračnice, ki v tem kontekstu lepo paše, vsem naefektiranim obljenjem prostora navkljub pa morate slušno dati malce več priložnosti z bolj navitim zvokom ojačevalca v sobi.

Tarik z aritmično strukturo lepo niža nivo decibelov ter postavlja v ospredje bolj čiste kitarske konture in ritem, pevca pa kot orodje postavlja nekam v ozadje, lepa arabeska pa se pretaka v fraktalih krasnih rifov, ki se nizajo v neskončnem sosledju matematike, občutka in čiste kohezije dobro uigranega benda, ki diha z enovitimi, skupnimi in na korono odpornimi pljuči! Reorganizer je namenjen maziljenju s stoner standardi, a tako, da jim dodamo balkanske ritme, ki jim je Gregor izvrstno kos, ne bi pa manjšal pomen in vlogo nobenemu izmed članov zasedbe, da ne bo pomote. Ko se odprejo registri in zarohni ravno prav bučna in sočna distorzija kitar, čutite resoniranje čiste naravne sinergije pravih akordov in prave mere hrupnosti, ki valovijo in butajo ob centre ugodja v vaših izprijenih in dobre glasbe lačnih možganih. No, tako je vsaj pri meni, za vas mi je ta hip samoizolacije in odtujitve od soljudi ravno … Zato, ker tako mora biti, zato ker The Way It Has To Be po inštrumentalnem beljenju in surovi toolovski izštevanki vrača v kontekst več melosa stonerja in vokalov. Fantje svoj bograč zvoka pržijo na minimalnih obratih in na ravno prav velikem ognju, a brez pomanjkanja pravih vitaminov, beljakovin, maščob in ogljiko hidratov v svojih grižljajih odličnosti. Sicer se še vedno vrtimo v toolovskih ritmih in Daniel poskuša konkurirati subtilnosti Maynarda, vseeno pa Eyecontact ne zvenijo kot kopija, kot cover band, temveč dodajajo le v svoj organski ustroj tisto, kar tudi sam kot estet, kot človek z, menim, občutkom za dobro v glasbi, označujem kot okusno in dobro.

Bolj odrezavi in hlapljivi Manipulator si dovoli v kontekst dodajati občutje Scotta Weilanda in grungerski priokus je tu v paleti slišanega več kot učinkovit! Dober drajv, dober ritem, nalezljiva metrika in ravno prav odrezavi, ravno prav nesramni vokal, ki pa bi ga bilo lahko za ščepec več. Za malenkost, da ne bo pomote, a vseeno. Lahko rečem, da bi bili lahko že na tej stopnji popolnoma potešeni, ker ste dobili na krožnik to, kar bi veliki večini zadoščalo za sodbo, da je plošča zadostila kriterijem visokih pričakovanj in da boste odslej lahko poslušali pogosteje tudi domače izdelke brez težav in zatikanja. No, potem pa pride v kontekst malce recimo temu pogojno bluesa in poigravanja s komadom Oppenheimer, da vas potem mladci odpeljejo v toolovski Bagdad, da vam pretresejo srce in dušo in podajo svoj občutek eteričnega pretakanja sočnih sokov s šolskim primerom tega, kaj pomenijo v glasbi dinamika in minimalizem ter kaj prinaša v zvočno sliko benda dober zvok basa. Z This One Belongs To Me si dopuščajo Eyecontact malce več neposrednosti in odvzamejo zvoke odmeva, reverbov, skoraj povsem, da se lažje vrnemo v stanje zena polne prisotnosti, prezence, distorzij, tresenja tal in z repetitivnim sladkim nektarjem kitarskih rifov polnega stanja prežetosti z znojem ter hormoni sreče. Kul, saj po vnovičnem inštrumentalnem plavanju v smeri dopolnitve pretrgajo stanje zasanjanosti rifi ostre, udarne Shitanze, ki je vnetljiva, skoraj industrialno punkerska, odrezava in nasilno prodorna, bend pa pri tem ne zazveni preveč pretenciozno ali klišejsko. Sklep z akusitko in po Mississipiju dehtečem Machine Gun Manom doda posebno piko na i, kjer vse funkcionira tudi če odklopimo elektriko in decibele ter damo bend v kontekst odklopljenega. Vokal in rifi še vedno funkcionirajo, plošča pa se sklene na nepričakovan, a lep način.

OK, dovolj slavospevov in osladnosti! Fakt je, da je korona za nekaj le dobra. Morda za selekcijo in dokazovanje, da je tistim, ki jim je le glasba dovolj, tudi čas krize pravšnji za snemanje, za produkcijo in izid plošče, na kateri pa lahko SAZAS iskreno malce spuši, če sem direkten, saj so Eyecontact avtorske pravice zaupali zadevi, ki se ji reče Creative Commons Attribution, kar je lahko dober antipod komercializaciji in požrešnosti tistih izpetih glasbenikov na naši strani Alp, ki bi radi živeli na tuj račun in na račun tujih žuljev. Stvarne alternative torej le obstajajo, mar ne? Kar zadeva sam album pa lahko rečem le naslednje – hvala bogovom za God Bless This Mess, za Prekmurje, za bende, ki dajejo svojo dušo in velik delež svojega težko prisluženega denarja za to, da na nosilec zvoka ujamejo tisti niz dobrih komadov, ki vas lahko v stanju lastne osame vsaj za dobro uro odpelje v stanje sreče, srce in ušesa pa vam napolni z glasbo, ki ji boste, verjamem, z veseljem še prisluhnili! Eyecontact, kapo dol za dober izdelek, ki mi je dal vetra in upam, srčno upam, da se kmalu ujamemo na kakem koncertu, kjer vam lahko v navezi isto ali podobno mislečih z varne razdalje (korona standardi, pač …) s pivom v roki nazdravim in dam podporo v fizični in ne samo duhovni formi! Bravo!

SANDI SADAR ŠOBA

OCENA: 9 / 10

Recenzija: Eyecontact – Still Here
9of 10
9
Reader Rating 2 Votes
8.2