Dethonator – Dethonator
Killer Metal Records, 2017

Britanija je bila tri dekade nazaj glavna nosilka pojma in izročila heavy metala, v treh dekadah pa se je spremenilo in premešalo mnogo tega. V prvi plan so iz ozadja prihrumele bolj trde konture death metala, še prej thrasha, vse pa je kalilo in spreminjalo obličje težkokategorne glasbe. To se nedvomno čuti tudi v zvoku, podobi in ponudbi zasedbe Dethonator, ki je, recimo temu tako, odraz evolucije, sprememb in novih postulatov metalske zvočne estetike. Londonski četverec je tudi po 15 letnem ustvarjanju na tej strani Rokavskega preliva precejšnja neznanka, krivdo za to pa je potrebno iskati v nesrečnem spletu okoliščin. Najprej so bile tu menjave v zasedbi, nato založniški nateg, ki je bendu onemogočil prodreti v svet in Evropo že prej, čeprav imajo za seboj tri celovečerce in servirajo okusno mešanico starega in novega.

Po definiciji zvokovno bližje modernemu heavyju kot death metalu so fantje, ki so iz benda Kaleb leta 2002 nosilci anglofilno konceptualiziranega meta. Ta je speven, melodičen, gost v teksturah, četverec pa se lahko pohvali z izvrstnim prepletom kakovostnih kitar, dobro ritem sekcijo, poleg melodičnih, spevnih vokalov sicer primarno kitarista Tristana Linekerja dodali v celoto tudi bolj grlen, brutalni dodatek povprečnega, a všečnega ter nepretiraneg growlarja z basom, Tristanovega brata Adza Linekerja. Interesanten ponatis leta 2010 prvenca je thrashy, melodičen, estetsko lepo izdelan, tako ozzyjevsko starikav kot tudi bullet-for-my-valentinovsko moderen in predvidljiv. Dethonator so krasni v preigravanju standardov, a so zvokom Ozzyja, Maidnov in Priestov dodali svoj podton, ki morda na prvi posluh pogojno posnema novejši repertoar nekdanjega Maidenovca Blazea Baleya ali Annihilator na švedki način (prekleto, mar se motim, ali pa so tu v celoti slišni zvoki In Flamesov ter Soilworkow? Ne, ne gre za pomoto!). Tu je večna igra dveh kakovostnih kitar (Wreckers, Shadows), na trenutke bolj industrijski hlad zasanjanih tekstur ter domala nu-metalski tempo (Harbringer), tu je tetaralika starega pandemoniuma (I Am Thunder God, Massive Demonic Killing Spree), tu je thrasherski šus (Dethonator), dodajte temu še pedantni tehnicizem (Morbid Skies ali In The Place Of The Skull). Za vsakogar se najde kaj užitnega torej.

Bend je izvrsten v slehernem elementu igre ter plesa, večplastna spektralna raznolikost pa daje plošči Dethonator zanimiv, nikakor ne postan ter prežvečen okus. Pohvaliti velja tudi produkciji, nov mastering pa je produkcijski podobi, katero sta stkala Tristan Linker ter bivši vokalist James Burton, dodal še več globine, jasnosti in ostrine. Seksi, ni kaj dodati, oporekati pa ne morem niti energičnosti, izjemni dinamiki in veščosti aranžiranja skladb kor celot. Dethonator so vsekakor bendm ki bi si zaslužil več pojavnosti. Morda jo je prehod na nemško založbo Killer Metal Records le omogočil, saj si bend to z delom, obiljem dobrih skladb ter izjemno kemijo tudi zasluži.

SANDI SADAR ŠOBA

Recenzija: Dethonator – Dethonator
9of 10
9
Reader Rating 0 Votes
0.0