TRIPTYKON – Tom Warrior Fischer
Spraševal: John Wortigen (po predlogi rp)
taken from the upcomming RH7 2010
Pripravil in prevedel: Artur Felicijan
Pozdravljen Tom, si zadovoljen z nocojšnjim koncertom? Bilo je zanimivo, ker smo prvič v takšni poziciji (kot predskupina, op. p.). Sicer smo imeli dobro občinstvo in zelo dober zvok, vsaj na odru. Tako da sem zadovoljen, absolutno.
Kot obiskovalcu mi je bilo malo moteče uživati v vaši predstavi, saj je bilo v občinstvu kar nekaj primitivcev.Ja, na žalost se taki stvari dogajajo na večini koncertov.
Skratka, sam nisem novinar, sem tattoo umetnik. Nocoj sem tukaj v imenu prijatelja, ki vodi slovensko edicijo Rock Hard magazina in kot vaš oboževalec. Upam, da zaradi tega ne bom izvedel stvari preveč neprofesionalno. V bistvu se veliko raje pogovarjam s tattoo artistom kot pa z novinarjem (smeh).
(smeh) Imaš kakšen tattoo? Ne, sem edini v bandu, ki nima nobenega tattooja. Naša basistka in kitarist imata celo tono tattoojev. Zelo so mi všeč, sicer. Upam, da si bom kakšnega nadel nekoč, do sedaj pa se nekako nikoli ni zgodilo.
Pohiti, da ne bo prepozno! Ja, verjetno bom kmalu umrl.
No, saj smo vsi v procesu umiranja, tako pač je. Boš pivo? Ne, hvala. Ne pijem. Spijem morda eno pivo v celem letu, vsake toliko kakšen kozarec rdečega vina, drugače pa ne pijem.
Kako to? Ne vem, enostavno mi ni po godu. Gre za vprašanje okusa.
Zanimivo, kaj pa v 80-ih letih? Si jemal veliko drog? Ne, tudi drog nisem nikoli jemal. Nikoli nisem kadil, ne maram takšnih stvari. Vedno sem se posvečal pisanju glasbe, glasba je moja droga. Vem, da zveni izrabljeno, vendar je res. Glasba je moje življenje, ponese me na drug nivo obstoja. Zato ne potrebujem ničesar drugega. Zaradi mene lahko vsi počnejo, kar jim ustreza.
John naredi nagel požirek piva, zaradi česar iz steklenice bruhne vulkan hmeljeve pene.
Ups … Se opravičujem. Je že v redu. Izgleda tako, kot da bi praznovali.
Na nek način pa res. Zelo sem namreč vesel, da sem te končno osebno spoznal.Ne moreš verjeti, kako dolgo sem si želel, da bi igrali tukaj. Edina država iz bivšega Vzhodnega bloka, kjer sem igral še s Celtic Frost, je bila Poljska. Vsi smo si želeli, da bi igrali še v drugih državah vzhodne Evrope. Vendar se ni nikoli izšlo. To, da sem danes tukaj, mi pomeni ogromno.
Tudi v Sloveniji bi te radi videli. Je zgolj eno uro vožnje od tod.Zelo se trudim, da bi se to zgodilo. Trenutno se pripravljamo na turnejo, ki bo naslednje leto. Skušal bom vključiti kar največ držav.
Vaše koncerte je nasploh težko ujeti. En dan ste na Japonskem, drug dan v New Yorku. Oboževalci vas povsod željno pričakujejo.Preden smo razdrli Celtic Frost, smo igrali na zadnji turneji, kjer je bilo 120 koncertov. Ponujenih smo imeli še dodatnih sto koncertov, med njimi tudi na vzhodnem delu Evrope. Vendar nam ni uspelo, saj smo prej razpadli. Sam sem zelo želel igrati koncerte. V Celtic Frost niso bili vsi enakega mnenja in razpoloženja, vendar sem bil sam vedno za koncerte. Ravno zato sem ustanovil ta band, Triptykon. Ta band želi biti na turneji, želi igrati na odru. Jasno se to še ne dogaja na veliko, vendar se bomo potrudili, da v naslednjih mesecih in letih pokrijemo čim večje število koncertov. Zato obstajamo.
Ob koncu 80-ih let je Giger, vaš prijatelj, dejal, da Celtic Frost predstavljajo glasbeno podlago njegovim delom. Kaj je to pomenilo takrat za Celtic Frost, kako danes gledaš na to? Enako kot on. Tako takrat, kot tudi danes. Prvič sem pisal Gigerju konec leta 1983, ko smo bili še ničle. Nismo imeli albuma, založbe, niti imena. Vendar smo bili vedno mnenja, da so Gigerjeva dela podobe za našo glasbo. Seveda smo se zavedali, da smo majceni v primerjavi z njim. On je genij, mi pa smo bili le kup fantkov, ki igra glasbo. Strašno smo ga vedno spoštovali. Vendar smo čutili, da je tema v njegovih slikah podobna temi v naši glasbi. To smo mu takrat povedali in na naše popolno presenečenje je tudi odgovoril. Takrat je prvič dejal, da tudi on čuti tako.
Se pravi ste bili vi tisti, ki ste ga kontaktirali. Ne on vas? Ne, njemu ni treba kontaktirati nikogar. Je svetovno znan genij. Ljudje pridejo do njega, ne on k njim. In tako je tudi prav. Je čudovita oseba in sem globoko počaščen, da ga sploh poznam. Gojim veliko spoštovanja do njega, še danes. Še vedno čutim, da se njegove slike in naša glasba popolno prepletajo. Ravno zato sem ponovno sodeloval z njim s projektom Triptykon.
Tudi sam menim, da je tako. Lansko leto je njegov muzej praznoval 10-letnico obstoja, kjer bi morali tudi vi nastopiti. Letos pa je mojster praznoval tudi svoj 70. rojstni dan. Kako vračaš naklonjenost genija? Preživita veliko časa skupaj, o čem tečejo vajine debate? Ničesar mu ne morem podariti, kar ne bi že imel. Njegova ogromna hiša je do stropa napolnjena z umetnostjo in ostalimi zanimivimi stvarmi. Težko se sprehajaš po njej, saj je toliko stvari na poti. Res ni ničesar, kar bi mu navaden človek lahko dal. Vse kar mu lahko dam, je moje prijateljstvo in vdanost. To sem mu dal. Je eden mojih najboljših prijateljev, njegova žena ravno tako. Lahko me pokličeta sredi noči in storil bom karkoli bosta želela. Takoj. Moja zvestoba Gigerju je neskončna, to mu lahko dam. Obenem ne mara preveč pozornosti. Ko je dosegel 70. rojstni dan, je odpotoval stran, saj je vedel, da bo deležen velike pozornosti in obiskov. Zapustil je Švico za en teden, ker ni želel tolikšne pozornosti.
Artur: Še vedno živi v isti hiši? Da, živi isti hiši kot je živel že od 70-ih let naprej. V 70-ih letih se je preselil v štiridelni sklop hiš. Kmalu je postal zelo znan in počasi odkupoval še tri dele hiš. Podrl je večino zidov, napravil vrata v obliki človeških teles in krst. Tam živi že od 1972. leta naprej.
Kaj počneta, ko se družita, o čem se pogovarjata? V njegovi hiši sem po trikrat na teden. Pogovarjava se o čemerkoli. Vendar se največ pogovarjam z njegovo ženo. Giger pogostokrat kar izgine v svoji ogromni hiši in želi imeti mir. Ima svojo sobo, kjer dela in obstaja. Tam preživi 90 % celotnega dne. Tako velikokrat ostanem sam z njegovo ženo ali njegovimi prijatelji ter sami diskutiramo. Njegova hiša je res zanimiva, Giger se pojavi zelo redko. Veš, da je tam, vendar se zelo redko pojavlja.
Kot drakula? V bistvu si dal zelo dobro primerjavo. Giger obstaja ponoči. Vstane ob dveh popoldan, spat pa okrog osmih zjutraj. Je zelo aktiven čez noč.
Si tudi ti nočna oseba? Ja, v večini.
Dejal si, da daješ zvestobo Gigerju, kar je res najlepše darilo sočloveku. Iskreno lahko rečem, da bi dal svoje življenje zanj. Prvič, dolžan sem mu za vse kar je naredil zame. Drugič, je resnični genij. To lahko čutiš, ko govori, kaj govori, kako ustvarja. Ob enostavni skici s svinčnikom v sekundi dojameš, da ima dar, ki ga ima res malokdo. To občutiš takoj, ko vstopi v isti prostor. Ob njem se počutim tako, da bi nemočno padel na kolena. Takšnega odnosa ne gojim do nikogar drugega. Imam popolno spoštovanje do njega. Storil bi vse, da bi mu ustregel. Je fantastičen človek.
Prepričan sem, da marsikdo čuti enako do tebe. Morda, vendar sem res majhen človek v primerjavi z njim. Giger je zelo nadarjen, je pravi umetnik. Sam se ne bi oklical za umetnika. Umetnik je res nekaj veličastnega. Če pogledaš imena kot so Michelangelo, Dali in tako naprej. To so pravi umetniki. Jaz sem resnično majhen v primerjavi z njimi. Govorim popolnoma realno, ne skušam se delati malega in ubogega. Imam le veliko spoštovanje do pravih umetnikov, do vsega tega, kar jih je takšne naredilo.
Res si ponižna oseba. Vseeno si naredil ogromen vpliv na glasbeno sceno. Ampak zakaj? Ker so mi ljudje to dali. Jaz nisem nič posebnega. Moraš razumeti, da so ljudje to naredili. Brez tega, da so mi dali ljudje priložnost, da so kupili in poslušali moje albume, bi bil nihče, nikjer. Nisem jaz tisti, ki bi imel dar. Ljudje so mi podarili naklonjenost, me razumeš? Menim, da bi bilo koristno za veliko glasbenikov, da se tega večkrat spomnijo. Včasih srečam ljudi v glasbeni industriji, ki imajo tak ogromen ego, ne zavedajo pa se, da so uspeli zaradi ljudi. Sam zelo uživam v glasbi, rad jo igram, vendar se vedno opominjam na to, da sem le Tom, ki ima rad glasbo.
Je bila izbira naslovnice za Triptykon album popolnoma tvoja? Je ime vplivalo na izbor naslovnice? Ne, v bistvu sem si ogledoval to sliko že mnogo let. Dolgo sem razmišljal, da bi bila odlična naslovnica. Vedno sem sanjal o tem, da bi zopet delal z Gigerjem na naših naslovnicah, vendar sem hotel nekaj drugačnega kot prvič. Ko smo izdali To Mega Therion 85. leta, smo uporabili zelo predvidljiv in razumljiv motiv, tokrat pa sem hotel nekaj manj očitnega. Že Martinu (Martin Eric Ain, basist v zasedbi Celtic Frost, op.p.) sem dejal, da bi želel to sliko na naslednjem Celtic Frost albumu. Na žalost so se stvari zapletle tako kot so se. Giger je vedel, kaj se dogaja, bil je neposredno zraven, ko je prišlo do razdora Celtic Frost. Bil je tudi zraven, ko sem mu povedal, da bom ustanovil nov band. Takrat mi je rekel, da mi podari sliko. Dejal je, naj si izberem katerokoli sliko. Strinjala sva se, da uporabim tisto sliko, ki sem jo že vsa leta gledal. To je bilo uresničenje mojih sanj.
Kako si odkril to sliko, saj je razmeroma neznana? Odkril sem jo prek knjige Necronomicon, že več kot 30 let nazaj. Ko sem prvič prišel v muzej, sem jo videl tudi tam. Ko stojiš pred njo, je vtis toliko bolj intenziven. Takrat sem se končno opogumil, da ga nekoč prosim za uporabo.
Imaš poleg Triptykon še druge umetniške načrte z Gigerjem? To bi bilo seveda sanjsko, vendar se to ne bo zgodilo. Zelo sem lahko srečen, da sem že dvakrat sodeloval z njim. Malokdo ima takšno priložnost. Ko sem bil še najstnik in sem začel s Hellhammer, si nisem niti predstavljal, da bom lahko delal z Gigerjem. Zgodilo se je dvakrat, sva prijatelja in vem, da mora biti nekje meja. Niti pod razno ga nočem motiti in prositi. Če se bo sam odločil, prav, sicer pa ne. Vem, da je izjemno zaposlen, neprestano dela. Ljudje ga kar naprej obiskujejo in želijo nekaj od njega, vsak dan. Kot prijatelj ga nočem še dodatno moriti s tem, že tako mi je dovolj dal.
Giger ne slika več. Zdaj se posveča malim skulpturam in potrebuje ogromno časa za to. Izdeluje tridimenzionalne izvedenke njegovih zgodnjih slikarskih del. Kipari in ustvarja nakit. Menim tudi, da Triptykon ne sodi zraven tega, kar trenutno počne. Nočem pa mu vsiljevati svojih idej, to bi bilo enostavno nedopustno.
Veliko sodelujem tudi z drugimi umetniki, na primer z Vincentom Castiglio. Za naslednjo Triptykon ploščo veliko sodelujem še z enim ameriškim umetnikom. Pravzaprav je že vse pripravljeno, čez kakšen mesec grem v Združene države zaradi tega. Tako da veliko sodelujem z umetniki, vendar prav Gigerja ne želim preveč obremenjevati s tem.
Kdo je ta novi umetnik, lahko razkriješ njegovo ime? Sčasoma bom razkril, za koga gre. Je moj zelo dober prijatelj in o tem projektu sva govorila že leta. Če ne bi prejel slike od Gigerja za prvi album, bi naslovnico sigurno napravil prav on. Tudi on je njegov velik občudovalec in je razumel, da je bil izbor Gigerjeve naslovnice bolj pomemben.
Kdaj lahko pričakujemo ta album? Kmalu ali je to stvar daljšega časa? Pravkar delamo na glasbi in likovnih zadevah, posneli pa ga bomo naslednje leto. Če bomo imeli srečo, bo album izšel konec naslednjega leta, sicer pa v začetku 2012. Osebno bi želel, da bi album izšel čim prej, saj sem v takšnem obdobju, ko imam veliko kreativne energije. Rad bi jo uporabil dokler traja. Nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutri. Imel sem padce in vzpone v svoji karieri. Vse odkar sem ustanovil Celtic Frost se ravno sedaj počutim najmočnejšega in navdihnjenega.
Ko ste se Celtic Frost ponovno združili, si imel pred tem občutek, da je band prenehal obstajati, ali je bil vseskozi nekje prisoten? Jasno, da band ni bil aktiven, vendar si imel tudi sam občutek, da ne obstaja? Seveda. Če sem popolnoma iskren, zame Celtic Frost ni obstajal več od leta 1987 naprej. Kljub temu, da smo bili tehnično še skupaj. Menim, da je bila ogromna napaka nadaljevati z glasbeniki, ki niso imeli nobene veze s Celtic Frost, Hellhammer in vso zgodovino. Zaradi tega so bili tudi takšni rezultati. Odkrito povedano sem se tega vedno zavedal, vendar si nisem znal predstavljati življenja brez Celtic Frost oziroma brez glasbe. Verjetno nisem bil dovolj zrel ali moža, da bi si priznal takrat. Tako sem izbral lažjo pot, pot strahopetca in nadaljeval s Celtic Frost, ko to sploh ni bil več. V resnici je Celtic Frost nehal obstajati že po tretjem albumu Into The Pandemonium. Zame je bil to zadnji pravi Celtic Frost album do ponovne združitve v zgodnjih letih tega desetletja, ko sta se združila dva originalna člana zasedbe in ustvarjala glasbo, kakršna bi vedno morala biti. Na žalost se je zgodba ponovila in band je zopet razpadel. Vendar tokrat nisem napravil enake napake kot tedaj, saj sem Celtic Frost razpustil in ustanovil nov band, namesto da bi še naprej nadaljeval Celtic Frost z novimi člani.
V življenju sem napravil veliko napak, vendar želim biti vsaj toliko moža, da se od njih kaj naučim. Želim jih preučiti, ne glede na to, kako težko je. In upam, da se jim naslednjič izognem. Ko se je Celtic Frost nazadnje znašel v težavah, so mi vsi v glasbeni industriji dejali, naj samo zamenjam glasbenike in tako rešim problem. To bi storil samo zaradi slave in denarja, vendar bi vsi fani vedeli, da to ni Celtic Frost. In jaz bi vedel to. Čemu potem? Raje sem iskren … Jasno, ponovno moraš začeti na dnu, vendar sem vsaj iskren glede vsega …
Artur: Več svobode imaš pri vsem skupaj … Absolutno. Tudi več poguma mi daje takšna pot. Vseeno razvijamo Celtic Frost glasbo, vendar jasno povemo, da to ni isti band. Mislim, da je to edini način, na katerega lahko nadaljujemo. Je pa zgolj moje mnenje.
Artur: Kot umetnik imaš dovoljenje, da narediš tisto, kar je pomembno za tvoje ustvarjanje, kajne? Kot sem rekel, napravil sem strašne napake v preteklosti in sigurno jih bom še ogromno naredil, vendar ne želim ponavljati starih. Vsi smo ljudje, vsi delamo napake. Najhuje pa je, če se ne zavedaš tega in jih vedno znova ponavljaš. Važno je, da se pogledaš v ogledalo in priznaš, da si naredil kurčevo napako. Pomembno je tudi, da se vprašaš, kako je do tega prišlo, kako lahko popravim stvari.
Še eno vprašanje glede tvoje umetnosti … Smrtne maske. Je možno videti te maske na kakšni razstavi po Evropi?V bistvu bom imel letos v Švici svojo prvo razstavo. Nek promotor me je prosil, če bi razstavljal še drugod po Evropi. Upam, da bo potem nekoliko lažje zadevo izpeljati, sicer pa sem zelo zainteresiran za kaj takega. Počakati moram, da bo ljudem zadeva všeč, da jih bo zanimalo.
Ni veliko zanimanja? Kot sem že omenil, sam se ne štejem za umetnika. To počnem zgolj zato, ker uživam v tem.
Artur: Po mojem te ljudje ne upajo povabiti. (smeh) Morda. Sicer bom imel nekaj razstav naslednje leto, kjer bodo spoznali, da me lahko povabijo. Upam, da bo to sprožilo kaj za naprej.
Artur: Vsekakor bi te bili veseli v Sloveniji. Z veseljem. Zelo rad bi razstavljal v Sloveniji.
Kaj meniš o umetnosti na koži, o tetoviranju? Zame je to nekaj čudovitega, fascinantnega. Morda zveni čudno, ker nimam tetovaž, vendar sem resnično odkrit, da mi je zelo všeč. Na turneji sem videl nekaj takšnih tattoojev, da sem bil resnično prevzet. So ravno tako umetniški kot slike. Tudi Vincent Castiglia je tattooist, njegova dela obožujem. Ob ljudeh, ki imajo tetovaže sem že celo življenje in jih globoko cenim. Ne vem, če sem prej omenil, vendar resno razmišljam, da bi si nekaj tudi sam nadel.
Imaš v mislih kako Gigerjevo sliko? Veliko bolj me zanimajo simboli. Najverjetneje bo simbol s področja Hellhammer, Celtic Frost ali Triptykon. Verjetno ne Triptykon, vendar me simbolizem strašno navdihuje.
Artur: Kako gledaš na simbolizem in glasbo? Kar se mene tiče, sta se vedno zelo prepletala. Prek simbolov se veliko lažje izražam. So zelo pomembni za moje ustvarjanje in interpretiranje.
Artur: Kaj pa religiozni simboli, ki smo jim večkrat priča tudi v tvojih projektih? Enako. Zelo so pomembni na način, kako vidim svet. Sam nisem religiozen človek, menim da je religija izjemno prazna stvar. Patetična. Je beg pred realnostjo. Zato je svet danes takšen kot je.
Kakšen se ti zdi svet? Popolna tema. Groza vsepovsod. So lepe stvari, vendar jih ljudje tako hitro naredimo grde. Morali bi se zavedati, da so stvari na svetu dragocene, da jih lahko takoj izgubimo. Sam se imel težko izkušnjo, bil sem zelo blizu smrti. Zavedam se, da sem umrljiv, da lahko vse mine. Življenje poskušam živeti polno kot se da. To ne pomeni, da počnem neumne stvari, vendar se poskušam zavedati vseh trenutkov, ki mi dajejo energijo in polnijo življenje. Menim, da bi vsi morali živeti vsak dan s polnim vdihom.
Tom, najlepša hvala za ta prijeten pogovor. Tudi vama. Zelo mi pomeni, da sta bila iskrena in človeška v pogovoru. Marsikdo govori grde stvari o meni, si izmišljuje zgodbice in govori, da me pozna. Hvala vama in veliko sreče.
Enako.
fotografije: Luka Prijatelj
Zahvaljujemo se Stefanu (CM) in Victorju Bullok, da sta nam omogočila ta pogovor
