HELL – NA ZEMLJI JE KOT V PEKLU Berlin- Huxley 19.04; pred dvorano se je že zbrala precejšnja množica metalcev, pri kateri se že od daleč vidi, da je namenjena na dnevno dozo nemškega tradicionalnega metala. Sam sem prišel pred klub, da vidim skupino HELL v živo, in na zmenek za intervju z Andyjem Sneapom (kitaristom skupine HELL ter znanim producentom, med drugim je delal tudi na zadnjem albumu skupine ACCEPT ). 
V zaodrju je vse do potankosti organizirano, po zelo strogem redu. V vsakem prostoru je videti člane zasedbe ACCEPT, kako se predajajo utečenemu intervju maratonu, le Herman (Frank kitara) je v jedilnici in se podpisuje na kitaro članu lokalnega fan kluba. Soba z napisom HELL, h kateri sem namenjen, se seveda nahaja čisto na koncu hodnika. Na poti še na hitro pozdravim predstavnika spletne revije Metal.de, ki ravno z Wolfom (Hoffmann kitara) zapušča predzadnjo sobo. V pekel vstopim šele, ko se mi pred vrati še pridruži fotograf Tom, na hitro pozdraviva fante, ki se že pripravljajo na oderski nastop. Od Andyja (Sneap kitara) žal izvem, da z dogovorjenim intervjujem ne bo nič, ker so za danes pri NBR fantom preveč natrpali urnik. Vendar mi skupina ponudi še boljšo rešitev; lahko se jim pridružim po nastopu v njihovem backstageu, le kakšnih 20 minut naj počakam. Ponudbo seveda brez obotavljanja sprejmem. 40 minut nastopa, 20 minut preoblačenja, tuširanja in česanja pozneje, in že naju varnostnik vodi po hodnikih zaodrja. Za naju namreč delajo izjemo- pred začetkom nastopa skupine Accept morajo biti namreč VSI hodniki izpraznjeni. Razlog več, da se zatečem k Andyju in ekipi, prižgem diktafon, in lahko se prične potovanje v univerzum britanskega pekla. –On Earth as it is in Hell-
Andy, kako ti vidiš svet, ki nas obkroža? ”Hm, kako jaz vidim svet? Nikakor ne bi želel prinesti otrok v ta svet. Menim, da je svet trenutno totalno zmešan, ampak tako je žal že zadnjih nekaj tisoč let in nič ne kaže, da bo kaj bolje. Torej, kaj lahko jaz naredim, da bo svet boljši? Jaz poskušam obdržati le pozitiven odnos pri tem, kar počnem, in dati od sebe vse najboljše, ter se do ostalih ljudi obnašati kakor se oni obnašajo do mene. Se pravi, nisi se odločil, da bi imel lastne otroke? “Oh, ne (smeh), saj nisem neumen.”  Prihajate z otoka in zato bi te rad vprašal, kako gledaš na nemire, ki so se pričeli lani augusta v Londonu, Liverpoolu, Birminghamu, Manchestru in Bristolu ?
Andy:” Jaz se v tem času nisem nahajal v Angliji. Takrat sem bil v Ameriki in sem te dogodke opazoval le preko medijev. Vsekakor se je videlo, da obstaja neka napetost in problem …hm ne vem.” Ali ne bi prej rekel, da vse to, kar se je dogajalo, ni problem, ampak prej reakcija na problem? Andy: “Kako to misliš?” Razredna raznolikost postaja vse večja in seveda posledično tudi frustracije. Ljudje so nezadovoljni, vedo, da je nekaj narobe, vendar dejanskega problema ali sovražnika ne morejo določiti in potem posežejo po vandalizmu in nasilju. Andy: “Prav imaš; če pogledaš vse te ljudi, ki so bili del teh nemirov, ne verjamem, da so imeli kakšno agendo. Gre bolj za frustracijo nad trenutno situacijo in seveda je ta najbolj vidna pri reakciji neizobraženega prebivalstva. Kako bi ti, Kev, opisal to masovno mentalno stanje?“  Andy Sneap Kev (Bower, kitara) se nam je pridružil, kakor tudi ostali člani, ker se v prostoru intervjuja nahajajo tudi njihove potovalne torbe, v katere vsi skrbno zlagajo svoja odrska oblačila. Kev: “ Ti bom jaz natančno povedal, kaj se je zgodilo. Težava izhaja iz leta 80, ko se je britanska vlada odločila, da ne bo več nadaljevala kot industrijski narod, rudniki so se zaprli, železarska industrija se je ukinila, večina proizvodnje se je zaprla in prestavila v tretji svet, v države kot so recimo Kitajska, ki je trenutno proizvajalec za dobesedno cel svet. Vse te generacije prebivalcev v Angliji, na tisoče malih skupnosti, ki so se preživljale od teh struktur, so bile v trenutku postavljene na glavo… dobesedno so ustvarili na milijone brezposelnih, družine brez prihodkov. To je težava, ki ostaja in je sedaj izbruhnila na površje. Gre za razhajanja razredov in to je po mojem mnenju osnovni problem. Čisto enostavno! Ti, ki so na ulicah, so le otroci ali vnuki te generacije, ki je vse izgubila, konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih, zaradi odločitve takratne vlade.” -Blasphemy and the Master-  Kako ti, Kev, potem vidiš “Masterja” vaše države?” Jaz sem odraščal v osemdesetih in sem takrat delal v Sheffieldu v tej težki industriji za svetovno znano železarno Sheffield Steel. Spominjam se prvega dne, ko sem se peljal v službo skozi ulico Abbeydale Road (lahko, da je Kev rekel tudi kaj drugega, vendar – v moje opravičilo – Kev govori z zelo močnim Yorkshirskim naglasom in sem ga na trenutke bolj slabo razumel) – ulico, ki je dolga nekaj milj. Po celi ulici so bile levo in desno male delavnice, trgovinice, … če greš sedaj skozi to ulico, tega ni več. Sedaj vidiš le Mcdonalds, Starbucks (običajne kriminalce pač r.p.), in tudi celo vrsto pisarn, takšne, ki zgolj mešajo zrak, finančna svetovanja – kompenzacijske tožbe, banke, zavarovalnice, nasplošno nobenega rokodelstva ni več. Milijone ljudi se v Angliji danes preživlja tako, da le prestavljajo številke na svojih računalnikih. Nihče več ne ustvarja z lastnimi rokami! -YEAH- (kot, da nam bi to neka višja sila želela potrditi, iz sosednje sobe slišimo krik: ekipa Accept se pripravlja na nastop)
Andy: “ to so Accept , cel bend ima nek ritual, predno se odpravijo na oder!” Kev nadaljuje; “ Toda žal odraščajo generacije v tem instant razmišljanju, ničesar več ne cenijo, ker tudi nič več ne ustvarjajo. David (Bower pevec): “Danes manjka samo še to, da se človeški ostanki znajdejo v ponudbi supermaketov… in zato je veliko napetosti med prebivalstvom (smeh)” 
David Bower Ampak odslej se nahajajo tudi človeški ostanki (Human Remains op.p.) na prodajnih policah. David : “ Da, in začuda se zadeve počasi umirjajo” (smeh). Ali je za vas okultizem še vedno nekaj zelo pomembnega ? Kev: “ Ne zažigamo cerkva, ne žrtvujemo devic in ne ubijamo kozlov, če to misliš ..” Andy: “Govori zase” (smeh) Kev: “Ok, samo še 3-4 koze na teden (smeh). Saj veš, v začetku osemdesetih, ko so bile skladbe izvirno tudi napisane, smo se precej ukvarjali z temi zadevami. Glavna dva skladatelja skupine sva bila jaz in Dave (David G. Halliday 1957-1987 op.a.), ki je bil bolj fasciniran nad angleško literaturo. Za to vsi vemo, da je bila precej mračna in tudi naša takratna umetniška vizija je bila, da se usmerimo v to smer in s temi zgodbami ustvarimo temelje za teatraličen šov skupine. Želeli smo si pustiti prostor domišljiji in poslušalcem ponudili svet, ki si ga lahko samo poustvarijo.” Se pravi angleška zgodovina ali bolje rečeno okolje, zatirano od religijskih organizacij, je povzročilo to okultno razmišljanje v vaših besedilih ? Kev: “Ja, tako je. Danes je tudi tako, da nimamo več težav z religijskimi organizacijami, ampak s licemerstvom, ki ga izžareva in kateremu na koncu tudi sledi mnogo navadnih ljudi. Npr. Katoliška cerkev, kako lahko promovira neke vrline in dobrote in v tej isti organizaciji potem duhovniki penetrirajo v otroke, ki se ne morejo braniti. Potem pa na koncu še ta ista organizacija to prikriva .. Vendar religija in religijske organizacije sta povsem različni zadevi.. Da, seveda. Religija ljudem ponuja upanje in tolažbo velikemu številu prebivalstva, in druga stran to seveda lepo izkorišča. Mi imamo težavo le z ljudmi, ki ta religijski sistem predstavljajo in ga še naprej zagovarjajo. Za skladbo “Save us from those who would save us” – sem danes imel občutek, da ste jo nocoj odigrali hitreje v živo (Berlin op.a )? Andy – na albumu smo jo odigrali hitreje.” Res? “Da, odigrali smo ga tako kot na albumu, dejansko je hitrost v singlu malce počasnejša. Danes smo žagali !!! “(smeh celotnega banda). Uspeh je sicer beseda, ki je ne maram najbolj, ker se jo danes drugače tolmači in vsak si jo tudi razlaga po svoje. Ampak če gledamo na Hell in ta zadnja leta od 2008 naprej, ko ste začeli delovati spet kot ekipa, pri nas je bil recimo album “Human remains” v reviji RH album meseca, in kolikor tu in tam zasledim v drugih medijih, počasi “rastete”. Kako to rast danes dojemate in kako jo sprejemate? Andy: “Rast benda misliš? Jaz menim, da HELL niso “overnight “ senzacija in da ne bomo ena tistih skupin, ki so nahitro medijsko napihnjene; kar si želimo, je namreč počasna rast. Naj občinstvo počasi dojame našo glasbo in ker vsekakor nismo instant zasedba, menim, da nas publika mora le videti v živo. Album ima polno majhnih detajlov, je neke vrste creeper in ti počasi zleze pod kožo. Ustvarili smo album, ki bo tudi čez 15-20 let zanimiv. Saj nam je že vzelo toliko časa, da smo ga sploh končali” (smeh). Vse potrebuje svoj čas.. Da, danes sem ravno ponovno poslušal album v celoti. Moral sem namreč dobiti malce distance (Andy je bil tudi producent albuma, med drugim je produciral tudi Machine Head, Megadeth, Nevermore, Fear Factory, ArchEnemy..), in ko sem ga poslušal do konca, sem sam sebi rekel. “album je dejansko dober”. Ta album sem v zadnjih 20 letih najvčekrat slišal.” Andy je bil učenec kitare pri Hallidayu in v starih intervjujih skupine SABBAT (Andy je bil tam od 85 do 92) so vedno omenjali, da so bili HELL njihov največji vpliv. Kako ste zrastli skupaj kot band? Andy: “ Kot ekipa smo se dejansko dobro ujeli in zrastli smo skupaj kot band. Igramo precej bolje kot na začetku. Bobnar (Tim Bowler op.a.) recimo že 20 let ni sedel za bobni. Čeprav igram že več kot 20 let kitaro, tudi jaz odkrivam nove stvari. Seveda nam s tem raste tudi samopodoba. Tehnične zmožnosti so danes tudi veliko boljše.” Ali so skladbe že dobile svoje življenje? Andy: “ Seveda, večkrat ko skladbe igraš v živo in jih poslušaš, bolj gredo svojo pot. Ampak to je običajno za vsako skladbo, ki jo napišeš. Vsi mi si želimo, da bi album izdali takoj, ko je bil napisan. Mislim, da bo naš naslednji album res ta pravo.” Zopet si me prehitel z odogovorom, želel sem ti namreč postaviti prašanje, kakšni so vaši načrti, kako nameravate kot band nadaljevati ? Andy: Imamo 6 novih in 5-6 starih skladb, ki jih ravno preurejamo. Imamo ogromno novih zamisli (v ozadju se iz dvorane zasliši zvok sirene in znak pričetka nastopa nemških teutonskih legend). Ogromno se med sabo pogovarjamo in dejansko res nismo skupina, ki bi ji manjkalo zamisli.” Katere vaše skladbe občinstvo najbolj sprejema v živo ?Andy: “Set listo bolj malo spreminjamo, seveda med koncertom vidiš in čutiš reakcije občinstva in začutiš, kdaj jih imaš in vidiš, kadar se gibanje prenese tudi v zadnje vrste. Zaključni del z skladbo “Save us..” je vedno zelo dobro sprejet. “  Kaj misliš, da imajo HELL povedati današnji mladini? Andy: Kaj ti misliš, Dave? Dave se je ravno obrnil proti hladilniku, ki stoji v backstage, z žalostnim obrazom; Dave: “ Ne morem vama ponuditi piva, hladilnik je prazen”.
Saj bo bolje naslednjič, ko boste vi headlinerji. Dave “Da, (smeh). Jaz mislim, da so danes skladbe ravno tako pomembne kakor so bile včasih. Gre za strukture, razmišljanja, aranžmaje .. toliko skupin dandanes je tehnično nadrkanih, vendar pozabijo, za kaj pri skladbi sploh gre. Moraš jo zgraditi od temeljev, saj veš; kitica, pre-chorus, chorus,…verz, kam izginja melodija… in potem nadaljuje z malce bolj žalostnim glasom “songwriting je tudi panoga, ki izumira.” Res je tako, kot je Kev rekel, vse rokodelstvo izumira. Andy ”Da. Skupine so danes vse ujete v te časovne zanke, vse so danes le urniki; čez leto in pol mora biti izdan nov album, vse le hiti in tako ni časa za razvoj, za rast.” David :“ Glasba naj bi nekaj pomenila, če prisluhnemo temu, kar se nam danes ponuja, vidimo, da je vse le prazno in ne pomeni nič. To me bega.“ Prav tako izgublja pomen album kot celota! Dave: “Danes so vsi nadrkani, le ničesar ne občutim ob tem”. Andy: “Ko smo bili mladi, smo najmanj tri mesece čakali, da je album prišel na police, in ko sem sedaj v rokah držal našo vinilno verzijo, so me misli ponesle nazaj v čase moje mladosti, ko sem si kupil maiden album, bilo je neko doživetje, nekakšen ritual, a ni bilo tako?” Ja, celo vonj so imele svojstven. Andy: “Tudi ta stik z bandi je dandanes preveč forsiran, preveč je informacij, twitter, fb.. ali pa si poglej to prekomerno ponudbo festivalov. Na vsakem lahko vidiš na tone bendov, povej mi samo en festival, kjer lahko na enem odru vidiš 8 bendov.” 
Tony Speakman Da, res je, spominjam se začetkov velikih festivalov metala, recimo Monster of Rock 87tega z Bon Jovijem, Dio, Metallica, Anthrax, W.a.s.p. in Cinderella en oder veliki bendi različnih žanrov. Festivalov se nasploh izogibam, Rock Hardov je recimo eden redkih, v amfitheatru, kamor gre največ 7000 ljudi in celotno področje obhodiš v 15 minutah in na enem (!) odru bendi, ki so jih izbrali uredniki, to še gre, in letos (2012) bodo tudi vas gostili na tem odru. Kot si prej sam omenil, tale fejsfuk in ostala socialistična medmrežja, na katerih vsi sedaj gradijo svojo medijsko prezenco, enostavno preveč je vsega. Andy: “Poglej si twitter, mene ne zanima, kaj si je neka “zvezda” kupila za vsojega psa v neki trgovini. Enostavno ni več te distance in jaz menin, da mora še ostati malce misterija okrog zvezdnikov.” Da, ta misterioznost glasbenikov je izginila in za konec bi te rad še vprašal, ali se še spominjaš snemanja prvega albuma Sabbat History of a Time to Come? (debi 1987 Noise R. op.a.) 
Andy: “Da, bilo je noro! Studijo v Hannovru 10.dec 1987, dobro se spomnim datuma. Bili smo še mulci (Andy pri podpisu z NOISE še ni bil polnoleten in se je produkcija albuma zaradi tega prestavila) in prvič sem bil v Nemčiji, takrat so bili snemalni roki 4-5 tednov. Imeli smo dobre vibracije znotraj benda in še vedno občasno poslušam album in se z mislimi povrnem v tiste čase.” Tudi jaz sem komaj čakal, da je NOISE izdal kakšen album, nekateri moji heroji so bili na tej založbi od Celtic frost, Kreator in Voivod. Zato so tudi Sabbat prišli na moj gramofon.Andy: “Da, vse, kar smo imeli radi, je bilo pri NOISE; Kreator, prvi Helloween v magazinih, kot so Metalforce in Kerrangu, smo brali o teh skupinah, in naekrat smo se sami znašli vmes.” 
Pred kratkim sem obiskal koncert mađarske skupine SUPPERBUTT in srečal Karla Walterbacha, in kramljala sva, no ja, bolj je on govoril, kdaj sta se vidva nazadnje srečala? Andy: “Nazadnje tudi v Berlinu, imel je v neki kleti založbo za Goth in Metal. Mi namreč še vedno nismo dobili nobenega denarja iz tega obdobja. Tako sem se nekega dne pojavil na njegovih vratih, postal je bled in pogledal v tla. Kakorkoli, ne zamerim mu ničesar, v tem obdobju sem se ogromno naučil, veliko kot producent in kot glabenik. Vse to mi je prišlo prav sedaj, ko smo sklepali pogodbe za HELL. Vse je za nekaj dobro!!!” Intervju: pr/ lektoriral Dr. Bostjan Dvorak
Foto: (1) A.Podbrežnik, ( 3,5,7, – arhiv skupine), (2,4,6 – Tom B.)
Studijski albumi:
Human Remains (2011, Nuclear Blast) EPji
Save Us From Those Who Would Save Us (1983)
Save Us (2011, Nuclear Blast) Demo
Hell (1982)
Scheming Demons (1982)
Demo 1982 (1982)
Demo 1986 (1986) Trenutni line- up:
David Bower (od 2010)
Kitara Kev Bower
Kitara Andy Sneap (od 2008)
Bas Tony Speakman
Bobni Tim Bowler |
