FemHARD – taken from RH4 /feb 2010
Ali res ženske v trši glasbi nimajo kaj iskati? Je ženska plus ali minus za skupino? Stereotipi o ženskah v metalu in hard rocku so včasih že prav zabavni. Ženske v trši glasbi pijejo, rigajo, se derejo, bruhajo ob posteljo in so ženstvene ravno toliko kot buldog; bržkone imajo v hlačah zatlačenega tiča. Spet druge vrste stereotipi veljajo za pevke čistega vokala, ki so nemara propadle operne pevke, nosijo predolge obleke, da skrijejo maščobne blazinice in bržkone so dvospolnik. 
Kako hard mora biti ženska v hard glasbi? Že samo nekaj poglabljanja v te strastne, čutne, močne boginje mraka vam bo morda postavilo dojemanje v drugačno luč. Nekatere imajo več jajc, kot marsikateri frontman. Nekaj trdoživosti že moraš imeti, da zdržiš ves pritisk recimo trideset let … Če že ne spoštovanje, jim dajte možnost.
Ni mogoče vseh zajeti. Zato smo za ta pregled izbrali samo nekaj zanimivih, med seboj različnih in v naši reviji še ne dovolj predstavljenih front-žensk trše glasbe.
SABINA (HOLY MOSES)
V 80-ih ni bilo nekaj običajnega, da je ženska prevzela mesto front-mana in growlala na vso moč. Ena od pionirk tega je Sabina Classen iz thrash metal skupine HOLY MOSES. Ti že skoraj častni metal veterani so zopet in še vedno aktivni; leta 2008 so izdali svoj 12. album Agony of Death. Sabina je zanimiva ženska, ki se enkrat pokaže kot neustavljiva sila na odru, ki bi ustavila še bager, drugič kot čustvena ženska, ki jo navdušuje Feng Šuj in slikanje. Pred tridesetimi leti je pustila marsikoga osuplega s svojim močnim growlom, se pojavila kot TV- voditeljica metal oddaje na RTL-u, danes pa poleg dejavnosti v Holy Moses vodi tudi založbo Wacken Records…
Si ena od začetnic death metal growl-vokala thrash scene. Ali si kdaj eksperimentirala s kakšnim drugačnim stilom petja – na primer clean-i?
Sabina: Drži, že 30 let je, kar sem začela s svojimi death metal growli. Čisti vokal pa sem preizkušala samo v določenih delih komadov, a bolj v obliki tihega govora. Tako uporabljam clean-e samo kot efekt med glasnim growl-stilom.
V skoraj treh dekadah kariere Holy Moses si doživela turneje po vsem svetu. Ali si opazila kaj razlike v sprejemanju ljudi ali navdušenja občinstva do tebe kot ženske pred mikrofonom?
Sabina: Zelo zanimivo vprašanje, ki se pojavlja šele v zadnjih letih. Nikoli prej nisem niti razmišljala o tem in zaradi dejstva, da vse več punc growla, se zbujajo te diskusije. Lahko zatrdim, da so me vedno vsi odlično sprejemali. Morda zato, ker sem začela že tako dolgo nazaj, me fani ves čas dobro sprejemajo.
Moj način nastopa in oblačenja je bil vedno »normalen«. Nikoli nisem uporabljala svojega telesa kot seksualni objekt in vedno sem bila del benda. Izražala sem svoj značaj in vero v metal in mislim, da so fani to čutili.
Kaj lahko ženska da metalu več ali drugače kot moški?
Sabina: Odlično vprašanje, še nikoli me niso tega vprašali. Seveda lahko govorim le zase; trudim se dajati s svojo glasbo in besedili, svojim nastopom in posebnimi čustvi. Delam z globljimi čustvi. Uporabljam telo, um in zdravilno moč duhovnosti. Moje poslanstvo skozi telo, um in dušo je navdihniti in izobraziti ljudi v pomladitvi njihovega telesa, obogatitvi njihovega uma in negi duše. Želim jih spodbuditi, da živijo polno življenje skozi zdravje, življenjski stil in lepoto. Mislim, da kot ženska lahko prepoznaš take občutke v svojem srcu in zlasti znaš to izraziti. Moški naj bi bil v glavnem močan, trden, celo agresiven, kot ženska pa uporabljam obe strani in sodelujem s svojo temno senco.
Na zadnjem albumu Agony of Death na nek način izražaš konstantni boj proti smrti. Kakšna je vloga glasbe pri tem; je orodje, filter, zdravilo…?
Sabina: Vidim, da razumeš najgloblje sporočilo. Lahko rečem, da ja, vloga glasbe v tem boju je filter, zdravilo in orodje. Svojo glasbo razumem kot progresivno obliko glasbene terapije, specifično oblikovano kot pomirjajočo in hkrati kot vir moči za telo, um in dušo. Sprejmi svoj notranji misticizem. Način, kako lahko dosežeš zdravo telo, um, dušo. Zavej se povezave med umom in telesom in ženska ima ta občutek prirojen.
Tvoja samozavest kot prave »ženske v metalu«, s temnim, grobim growlom je tista Sabina, ki jo vidimo na odru. Kako drugačna si zasebno?
Sabina: Na odru delam s svojimi sencami. Imam to svobodo, da izrazim vse svoje notranje emocije, vso svojo agresijo. Sabina, ki ni na odru, pa se trudi razumeti vse notranje plati sebe. Takrat pišem, slikam in delam v svoji pisarni. Sem bolj tiha oseba, ko nisem front-woman in vesela, da sem značaja, ki je pomirjen z vsemi stranmi sebe. In posebno, da imam svobodo uporabiti vse aspekte sebe.
BRITTA (CRIPPER)
Te nemške zasedbe se morda spomnite iz Metal Camp festivala (06, 07). Poleg eksplozivne norije, ki jo sprožajo na koncertih s svojim melodičnim old-school thrash metalom, je gotovo za vse večjo fan-bazo zaslužna tudi privlačna Britta Görtz . Vedno znova preseneča s svojim močnim vokalom in vse širšim razponom. Cripper so zmagali na festivalu Queens of Metal in Battle of Metal, igrali na večjih festivalih, kot so Ragnarock, Suffering Life, Waldbrand Open Air, Wacken … Izdali so dva albuma, lani izdani je poimenovan Devil Reveals.
Kdaj in kako si odkrila svoj growleči glas?
Britta: Hm, vedno sem bila med glasnimi otroki, vedno izzivala debate in se prepirala s staršema. Zelo zgodaj sem ugotovila, da imajo lahko besede na določen način izjemno moč in ti pomagajo doseč svoj cilj. Od tod je mogoče moja strast za pisanje besedil in kasneje v interpretaciji teh besedil z bendom. Ko sem sprva začela peti, sem dojela, da je moj talent omejen; pravzaprav sploh nisem znala peti. Zdaj lahko rečem, da je ta okoliščina prednost, saj me je prisilila k eksperimentiranju vokala in poglabljanju bolj, kot bi se morda sicer. Odkrila sem moč, ki jo imam v glasu in agresivni zven. Zato sem sprejela, kar imam in začela iskati band. Zdaj, po letih vaje, sem glas razvila ter dosegla možnost ekstrema in celo čistega glasu.
Kakšne težave pa sreča front ženska na koncertih, recimo zaodrje, stranišča…?
Britta: Temperature pozimi. Zagotovo. Moškim je očitno vseeno, ko je zaodrje ledenica! Meni pa ni, takoj odrevenim in pozna se mi na glasilkah. Nimam pa težav z garderobami in stranišči, čisto vseeno mi je, če se preoblečem v prisotnosti moških. Kar navadiš se in oni tudi. Enako z umazanimi stranišči – to je težava, ki jo imamo punce ne glede nato, ali si v bendu ali ne. Si se kdaj usedla na dixi školjko na festivalu? Ne? Jaz tudi ne (smeh).
Sodelovala si na seminarju v Köln-u z naslovom »Heavy Metal and Gender« (težko metalna glasba in spol), skupaj z Angelo Gossow, Doro in Sabino Classen. Kaj bi izpostavila kot najpomembnejšo misel ali zaključek tega srečanja?
Britta: No, Sabino sem že prej spoznala, je bilo pa zame to prvo srečanje z Doro in Angelo. Vse tri punce so zelo prijazne in odprte, tako da je bilo čudovito doživetje. Glede seminarja pa moram reči, da mi je odprl oči, kako široko je to vprašanje! Obstaja toliko različnih pogledov na to. Zgodovina metala, način, kako se skupine oblačijo in pišejo glasbo in vpliv kulturnega ozadja na njihovo glasbo ter vpliv njihove glasbe na kulturo … Zelo hvaležna sem, da sem bila lahko del tega srečanja. Veš, jaz pač igram v bendu in se ne sprašujem ves čas, kaj si ljudje mislijo o meni kot ženski. Kljub temu pa so, jasno, razlike med moškimi in ženskami, tako v metalu kot drugih družbenih ali kulturnih ozadjih- te razlike povečujejo širino te teme.. Niso pa del tega »precej dobro .. za punco« – problema.
Koga spoštuješ, oz. kateri so tvoji vzorniki ali vzornice v glasbi?
Veliko jih je, iz perspektive glasbenice. Posebno po ponovni združitvi so mi Faith No More s svojo vlogo v glasbenem poslu. Ne delajo intervjujev, nimajo managementa in vse, kar izveste o bendu je neposredno iz njihovih ust. Na eni strani je to dober način, da ohraniš nadzor nad poslom. Po drugi strani vsak od njih stopi v ozadje in s tem da prednost tistemu, kar šteje največ – glasbi. To mi je všeč. Ne pravim, da je promocija odveč, a iz določenega stališča, sploh kadar so ego-ti članov postavljeni v ospredje, to prehitro spodrine glasbo.
Drugače pa je moj najljubši metal pevec Mikael Akerfeldt. Ima najboljše growle; kot da so njegova usta vrata v pekel. Kako lahko zveniš tako zlovešče, brutalno in hkrati tako toplo? Vsakič ko poslušam Opeth ali Bloodbath si rečem: raje se vrni v sobo in vadi! Christian, Dennis, Jonathan in Bass-T, kolegi iz benda, so tudi neke vrste vzorniki. Delajo z vnemo in strastjo in veliko so me naučili. Februarja gremo na turnejo (z Overkill) in ne morem si zamislit boljših ljudi, s katerimi bi si želela deliti to dogodivščino.
Kaj pa bi odgovorila skeptikom ali pač tistim, ki v metalu nočejo videt žensk?
Britta: Hm. Doslej takega še nisem spoznala. Verjetno bi šla samo mimo, kajti ničesar ni, s čimer bi ga lahko prepričala v nasprotno kot samo to, da grem na oder in pokažem vraga!
SARAH JEZABEL DEVA
Diva simfoničnega metala v teh dneh, 25. februarja praznuje svojih triintrideset let (Happy heavy birthday, Sarah!). Londončanko bolje poznamo po njenih dolgoletnih sodelovanjih kot spremljajoča vokalistka skupine Cradle Of Filth, občasno tudi Therion, Mortiis in drugih. Kljub svojemu bendu Angtoria, se je zdaj prvič pevsko in avtorsko osamosvojila – s solo projektom A Sign of Sublime. Njen solo prvenec je tik pred izidom, teaser posnetke pa je že moč slišati na njeni spletni strani.
Kako zelo drugačna je solo kariera od vsega, kar si doslej spoznala?
Sarah : Drugačno v več pogledih. Tokrat imam popoln nadzor in ne pojem le »ohh« in »ahh«. Imam zadnjo besedo o tem, kako naj bi bila oblikovana skladba. Zelo normalno za katerega koli solo glasbenika. TODA nismo pisali tipično kot band. Glasba je bila pisana po delčkih; najprej kitare, nato bobni in bas, ostalo je sledilo… Upam, da bo album drugačen, bolj zabaven in malo bolj za popivat (smeh). Želim, da je ljudem všeč, kar sem se trudila storiti in tokrat prvič čutim, da je ves pritisk na meni.
Kaj mora imeti ali obvladati ženska, ki je v ospredju pri metal glasbi?
Nimam pojma, ampak to spoznavam (smeh). Nikoli nisem prej nastopala kot front-ženska. Predpostavljam, da veliko energije in samozavesti. Imam se za zabavno osebo, zato upam, da bom znala ljudi tudi kdaj nasmejat, kot tudi za headbang. Iskreno ti lahko povem, da sem čisto posrana glede tega (smeh)… zato me še enkrat vprašaj čez kakšnih šest mesecev, da ti povem, če mi uspeva. V vsakem primeru, ljudje želijo predstavo in to jim moram dat ter ob tem pozabit na strah. Saj veš; do zdaj sem bila spremljevalna vokalistka in v ozadju 12 let.
Ali misliš, da ženske v metal glasbi dobijo dovolj spoštovanja?
Če je govora na štiri oči, potem ja. Preprosto zato, ker lahko hitro presodiš, če je nekdo spodoben in prijazen. Če pa govoriva o seksualnem spoštovanju, no, to pa je nekaj drugega (smeh)… Če pogledaš na splet, se največji gobci, nesramneži in seksualni zafrustriranci skrivajo na varnem za računalniškim ekranom. Nikoli nimajo jajc, da bi karkoli rekli takega v obraz in tudi če bi, vedo, da bi dobili pošteno brco v rit. A ni smešno, kako lahko ljudje sovražijo nekoga, ki ga pravzaprav ne poznajo. Zelo nezrelo! Kolikor žalostno je to, se to dogaja in to je treba prezreti. Po drugi strani verjamem, da se spoštovanje prisluži – kar je nemogoče, če ti ne dajo niti priložnosti.
Si se v vseh letih nastopov čutila kot »ena od fantov« ali si imela potrebo po neki meji, zdravi distanci od članov benda in drugih bendov?
Na začetku je bil to šok. Mislila sem, da bodo vsi v bendu spoštljivi in prijazni, ampak ne! Kmalu sem dojela, da ne dobim nobenega posebnega ravnanja. Mislila sem, da mlada ženska nima kaj iskati na tour busu. Moja prva turneja je bila obupna, z menoj so ravnali kot z drekom. Bila sem popolnoma sama in ob koncu sem postala prava ritna luknja. Nisem bila ravno prijazna. Takrat me je prijatelj opozoril, kako zelo sem se spremenila v 6ih tednih… Bila sem šokirana. Ves čas sem se ostro branila… A hitro sem se spremenila nazaj v pravo jaz. Ljudem ni bilo všeč, da sem se postavljala zase in odgovarjala. Štela sem 20 let, nisem imela izkušenj s turnejami in bila sem odlična tarča za zafrkavanje, toda z leti sem postajala vse močnejša. Ne prenesem lažnivcev, rock zvezdnikov, bulšita. Povem tako kot je, ker drugače gre vse na slabše! Spremenila sem se kot ženska; nekoč sem bila čistunka in precej sramežljiva, brez samozavesti. Zdaj ti pa povem, če čutim, da je moj dan (smeh). Fante opozarjam, da z menoj ni šale, hehe. Pijem in se smejem z njimi. Veliko naredim za ljudi in vse kar želim nazaj, je spoštovanje. Saj ne zahtevam preveč (smeh).
Opisala si odnos med tabo in fanti; kaj pa odnos med ženskami, med drugimi front-ženskami v težki rock ali metal sceni? Se kaj čuti tekmovalnost?
Rekla bi, da sploh ni tekmovalnosti. Vse smo tu zaradi enega razloga, zaradi glasbe. Med sabo se podpiramo in sploh ne bi smelo biti drugače kot tako. Če kdaj je, tega še nisem opazila. Veliko zvezdnic – ženskih metal vokalistk poznam in vse so čudovite ženske. Sploh niso bitchy, vedno le prijazne in nasmejane. Zakaj bi sploh bilo drugače? Vem, da imajo ljudje radi dramo, a resnično doslej še nisem začutila nobenega negativizma med puncami na sceni.
Ali treniraš svoj glas? Kako drugačne so vokalne vaje za žensko vokalistko v težki glasbi, če primerjamo s klasičnim petjem?
Sanja se mi ne, v življenju še nisem imela vokalne vaje. Čeprav občasno sama poučujem ljudi. Gotovo bi imela glas v boljši formi, če bi imela vokalne treninge. Saj veš, če zafušaš v živo, ljudje že zamerijo, a sploh ne vedo, koliko pritiska je na tebi. Koliko koncertov sem morala odpeti brez glasu, ker sem bila ali preveč utrujena ali bolna! Nekoč v Londonu sem bila tako bolna, da sem komaj stala, a tega fani ne vedo! In ni jim mar. Pač hočejo šov in resnično, resnično jim ne zamerim tega, saj so pošteno plačali za to, a sposobnost nastopa na turneji niha. Glas sem si skoraj uničila, ker sem pela operni stil v zelo glasnem bendu, glasilke sem preveč obremenjevala in še moj sluh se je poslabšal. Zato priznavam, da so vokalne vaje nujne za vsak stil petja! Meni je žal, da nisem tega dojela, ko sem to najbolj potrebovala.
AMBER (NEMHAIN)
Britanska zasedba se že v svojem imenu sklicuje na svojo žensko front-bejbo. Po keltski boginji poimenovani punk/gothic rock skupini kraljuje Amber Erlandsson, ki včasih uporablja vzdevek Morrigan Hel (Morrigan je različica boginje vojnega srda Nemhain). A verjetno vas vse to ne bo premaknilo, dokler ne omenimo njenega moža… Bobnar je Adrian-a Erlandsson, prej mnogo bolj (pri)znan pri Cradle Of Filth, At The Gates in The Haunted. Amber se pri nastopih precej osredotoča na ženstveno, seksi, strastno in dirty interpretacijo. Mnenje o njih si lahko ustvarite že zdaj, z njihovim še svežim prvencem From The Ashes.
Ali za ženske v težji rock glasbi velja kak stereotip – npr. da so žilave, videti zlobne, vadijo borilne veščine, pljuvajo, rigajo in preveč pijejo? 😉
Meni to čisto dobro zveni (smeh). Ampak ne; mislim, da je bilo v 70-ih veliko takih stereotipov. Če pogledate današnje ženske v rocku ali metalu, so zelo raznolike glede na žanr. Poleg tega veliko rokeric in metalk dandanes prakticira zdravo in trezno življenje, celo zeleni čaj in zgodnje vstajanje…
Kateri so bendi, ki te navdušujejo?
Večina je mrtva ali pa se je razšla. Kar se tiče aktivnih skupin, so recimo Monster Magnet, Alice in Chains, Danzig, Type O Negative, Motorhead in Clutch.
Kako delujeta zakonca v bendu; ali to kaj vpliva na delo skupine?
Seveda je veliko trenj, ki jih je treba umirjat, ampak sicer gre odlično. Tako ali tako vse počneva skupaj, zato je bilo najbolj naravno, da sva skupaj ustanovila bend. Ustvarjati glasbo in si skupaj deliti tudi oder je pač izjemen občutek in očitna je tudi pozitivna stran mobilnih dejavnosti poročenih na poti (smeh). 
Kako skrbiš za glas; kako obdržati energijo do konca koncerta in potem za koncerte, ki takoj sledijo?
Veliko pijače in trmasto vztrajanje, da ne bom tiho! Skozi izkušnje in veliko ponesrečenih primerov sem prišla do zaključka, da je pomembno zadržati energijo in se ne takoj izgoret. Nekaj tehnike in veliko odrske kilometrine je edini način, s katerim lahko izboljšaš svojo vokalno konstanto.
Ali meniš, da imajo skupine z žensko v ospredju boljši začetni položaj, ali nasprotno?
Mislim, da ima ta medalja dve plati in lahko pade na eno ali pa na drugo stran. Verjamem, da je lažje ženskim vokalistkam kot pa na primer kitaristkam ali bobnarkam. To je škoda, a več kot bo punc zagrabilo kak inštrument za težko glasbo, manj bo teh razlik. Če delaš tisto, kar te veseli, daj vso moč v to in ne pusti, da te spravijo stran. Kmalu bodo ljudje dojeli, da si bodisi smrtno resen bodisi mentalno bolan. Oboje pa se sigurno na nek način spoštuje (smeh)!
GEN (GENITORTURERS)
Poželenja vredno gospo Gen smo sicer že predstavili v eni od številk Metal Planeta, pod naslovom Profesor strasti. Ta inteligentna, izobražena in čudovito čudaška ženska je bistvo skupine, ki se poigrava s seksualnostjo, in nudi izjemen šov underground hard rocka in industrial metala, zavitega v erotični sadizem. Glede na to, da načrtujejo turnejo po Evropi, smo morali vsaj na kratko spet stopiti v stik z njo…
Če kdo kaj ve o stereotipih in zadržkih, si to ti. Koliko tega doleti ženske v težko-metalnih in rock skupinah?
Lahko potrdim, v preteklosti je bilo veliko negativnih stereotipov. Iskreno pa, nekaj tega je resničnega; če igraš težko glasbo, potrebuješ določeno raven intenzivne energije, da se izenačiš z glasbo in to se hitro pokaže kot manj »damsko« obnašanje (smeh).
Zaradi tega žanra in mogoče ravno zaradi stereotipov si gotovo naletela na kakšne probleme v zaodrjih… ?
Pomanjkanje dobre svetlobe in ogledal v backstage-u, ko bi si morala pripravit make-up! Genitorturers imamo veliko žensk, ki so vključene v šov in zato smo na poti vse dobro opremljene s kovčki za ličenje in dodatnimi lučmi. Naš nastop ima namreč veliko kostumov in preoblačenja.
Veliko šova, veliko nenavadnih točk, ob vsem tem pa je potrebno tudi peti. Kako zdrži glas?
S pitjem veliko viskija, a NIČ kajenja … Ravno to s kajenjem je zame problem v tistih klubih, kjer je kajenje dovoljeno. Takrat ne vstopim v klub do zadnjega trenutka, ko je treba na oder. No, pijem seveda tudi veliko vode, da ne dehidriram… in da se malo razredči ves tisti viski!
Kako pa se ti odzivaš na tiste, ki ženske v težki glasbi spremljajo zaradi seksualnosti in jih glasbeno ne spoštujejo?
Taki naj se kar grejo fukat nekam. Enostavno jim ne posvečam nič pozornosti in se z njimi ne spuščam v kakršen koli pogovor.
Od zgodnjih devetdesetih, odkar ste Genitorturers dejavni, si opazila kaj sprememb v sprejemanju občinstva vašega šova in tebe kot ženske performerke?
Seveda, veliko več je sprejemanja, a kljub vsemu je še vedno veliko neprehojene poti. V ta koncept moči in ženskosti se veliko poglabljamo na našem novem albumu Blackheart Revolution. Pravzaprav je bil ta koncept za nas vedno v ospredju vsega, kar predstavljamo. Kot sva se že pogovarjali, je na albumu osnovna ideja, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Sama sem vzela veliko negativne energije in sem jo uporabila sebi v prid, da sem postala močnejša oseba.
Od duhovno razsvetljene, več stranske, emancipirane a prestrašene, zabavljaške in fantovske do psihično močne pevke … Skupni imenovalec bi lahko bil nek poseben naboj; nekoč jeza, zdaj zahtevanje spoštovanja. Rock Hardova rubrika FemHard se bo letos še enkrat vrnila. Katera front-woman vas navdušuje? Je nekaj posebnega? Je zanimiva? RockHard sprejema vaše predloge.
Ursina
