rh 9 cover DEKADENT: ZA VEDNO ZVESTI LEPOTI, LJUBEZNI IN BLACK METALU
Taken from RH  9

Simbolna ostrina in moč umetniškega izraza so tisto, kar loči resnično ustvarjalno elito od medlih posnemovalcev ter lovcev na svojo minuto slave. Artur Felicijan se med slednje nikakor ne prišteva, kot močna ustvarjalna oseba pa je svojim mladim letom navkljub pustil na domači metalski sceni neizbrisljivi pečat, ki mu lahko le malokdo konkurira. Nekdanji član Noctiferie je že zadnjih šest let aktiven na samostojni poti, kjer se izpoveduje predvsem mogočna notranja sla po ustvarjanju in lepoti. Odsev te so plošče skupine Dekadent – ekstremnih biserih najgostejših občutij najskrajnejše forme metala, ki pa je več kot le revolt in praznenje negativnosti. Pod plastmi temnega in bolečega se skriva glasba, ki se ne izogiba skušnjavam lepote in melodike, v svojih počelih pa ostaja zvesta nekomercialni iskrenosti. Tri plošče, leta 2006 izdana Manifestation Of Seasonal Bleeding, dve leti kasneje posneti in izdani konceptualni album The Deliverance Of The Fall ter letos izdana Venera: Trial & Tribulation, predstavljajo hermetično trdni kozmos estetiziranih form, kreatovnosti in izvirnosti. Os me(n)talne (r)evolucije predstavlja en sam človek – Artur Felicijan – ki je samo za nas odškrnil duri v svet svojih razmišljanj ter brez zadržkov nesebično razkril osnovna počela, po katerih se vrti njegov ekstremni, a lepi glasbeni svet.

Stvar, ki je pri zasedbi Dekadent zelo evidentna, je prefinjen občutek za estetiko, ki je narekoval vsaki plošči do sedaj svojo podobo in vse plošče so odraz umetniškega vidika, ki je k isti materiji dostopal z različnih zornih kotov. Kreator te lepote je praktično en sam – ti. Tako me zanima kaj je bilo tisto osnovno vodilo, ki te je gnalo k umetniškemu ustvarjanju v okviru glasbene skupine Dekadent in kaj je tisto k čemur stremiš?

Artur Felicijan: V osnovi stremim k temu, da poskušam že od nekdaj združit vse glasbene zvrsti, ki so mi zelo blizu ter jih zapakirati v neko metal obliko, ki pa je vsemu navkljub po mojem občutju in mnenju še vedno najbolj ekspresivna oblika ekstremne glasbe. Ves čas, odkar poslušam metal, kar pa je res že zelo dolgo, ni bilo najti nekaj, kar bi bilo tisto, kar bi popolnoma nasitilo moja hotenja in bi bila tista prava izvrstna zmes zanimivih žanrov. Morebiti ne gre toliko za samo kombinacijo glasbenih zvrsti kot za občutek, ki ga poslušalec med poslušanjem začuti v sebi. Kot mi je black metal res super in v mojem glasbenem okusu prevladuje sam metal kot tak, nisem mogel nikakor najti tisto, kar bi lahko brez občutka praznine lahko označil kot nekaj mojega, osebnega in tako je padla odločitev, da glede tega nekaj naredim. Vedel sem, kakšne melodije bi želel slišati in kakšna občutja si želim pričarati kot kontrast black metalu in ker aktualne zasedbe niso tega nikoli počele, sem to zastavil kot osrednji cilj zasedbe Dekadent.

dekadent_cover_album
Če se osredotočiva na same zametke in nastanek black metala na norveški glasbeni sceni, je očiten res primitivni nivo produkcije, minimalizem vložka, ki ga glasbeno skupine namenjajo izdelavi same glasbe. Pri vas je produkcija postavljena na neprimerljivo višji nivo in je večji poudarek na drobnarijah, ki jih Dekadent ponujate poslušalcem.

Artur: Saj tu bi znalo biti jabolko spora in nekateri bi se znali jeziti na nas zaradi same obdelave zvoka, a vendar mislim, da ostajamo znotraj nekih black metal kriterijev. Dopuščamo surov zvok in visoko raven distorzije, predvsem pa ohranjamo neko kaotičnost, kar je bilo skupno skupinam iz zgodnjih devetdesetih. Razlika je v prefinjeni obdelavi detajlov – kako izluščimo neko melodijo, da se v naši glasbi ustvari nek kozmos. Zato nas nekateri uvrščajo raje v progresivni black metal, v avantgardo ali nekaj tretjega, saj je razkorak med primarnim black metalom in našim početjem velik in prevelik za uvrščanje v en sam predal.

Kaj pa navdih? Kje iščeš umetniško zaslombo? Pri Strapping Young Lad in Devinu Townsendu ter njegovih glasbenih derivatih ali si bolj purist kar zadeva samo formo?

Artur: Pravzaprav gre za oboje po malem. Ko sem začel poslušati Devina Townsenda in Straping Young Lad, je bila to res še velika neznanka pri nas. Glasbo je bilo pri nas nemogoče dobiti in nihče še ni vedel kdo je Devin Townsend, jaz pa sem njegovemu delu res dosledno sledil – predvsem Straping Young Lad, Ocean Machine in delu, ki ga je naredil s Steviem Vaijom. To nedvomno pusti neke posledice, ne gre pa za to, da bi se razvojno opiral na njegovo glasbo. Jaz mislim, da so na meni pustile sled bolj skupine, ki sem jih poslušal v mladosti – Deep Purple, The Beatles – saj sem s tem zrasel. Ko sem začel ustvarjati svojo skladbo, sem poslušal pač ekstremni metal, a je bil tu prevladujoči death metal in crust – Dismember, Deicide in podobna imena. Po pravici povedano bi bilo nesmiselno zanikati navdušenje tudi nad Burzum, Emperor – to so stvari, ki puščajo sled, a se nisem nikoli loteval glasbenega posla na tak način, da bi nekaj slišal in želel poustvarjati glasbo na identični način. Enostavno imam preveč materiala za delit med množice, da moram najprej to poiskat in črpat iz tega vrelca, da bi šel lahko po navdih kasneje kam drugam. Inspiracijo črpam iz vsakdanjih stvari in dogodkov, saj se v glasbi odtisujejo dogodja in sentimenti. To mi je bilo že od nekdaj najlažje vodilo pri ustvarjanju Dekadent glasbe.

dekadent-artur2

Sam si prve korake v glasbi storil in »zakrivil« z Noctiferio. Zakaj to ni bilo združljivo s tvojo ustvarjalno vizijo, ki se je začela razvijati z Vigred in kasneje z Dekadent? Kje je nastopila nekompatibilnost in kje si kasneje sklenil, da je čas, da iz ustvarjalne samote stopiš korak naprej ter ustanoviš skupino?

Artur: Saj to je zanimivo, saj Dekadent sedaj končno stoji kot skupina in dejansko funkcioniramo kot štiričlanska skupina, v kateri lahko vsi sodelujemo pri ustvarjanju glasbe, po drugi strani pa še vedno predstavljam jaz tisto glavo družine, ki se loteva vsega in spravlja vse delce skupaj. Tako je na začetku in med pisanjem, kot tudi na koncu poti – med samo produkcijo. Naj se vrnem k začetku vprašanja. Pri Noctiferiji sem bil še najbolj black metalsko usmerjen in jasno je, da sem želel kasneje to z Vigred še nekoliko bolj izraziti ter se pisanja komadov lotevati na pristni black metal način. Noctiferia je bila od nekdaj (in mislim ,da tako ostaja tudi danes) razvijajoča se glasbena enota. Iz vsake plošče je razvidno, da morajo poskušati nekaj novega, če pa je to ljudem všeč ali ne … Najbolj enostavno bi bilo, da bi skupina ostala na razvojni stopnji Per Aspere in bi poskušala na vsaki plošči nekaj bolj narediti. Tako pa so raje izbrali pot korenite evolucije in izbiranje drastičnih sprememb za bližanje cilju, ki je njim bližje, kar seveda spoštujem, ampak sem sam imel bolj željo po izpovedovanju black metala. Tudi Dekadent – kvečjemu bo šlo za delne premike in spreminjanja, kot da bi se odločali za ubiranje drugih metalskih poti in zvrsti. Dekadent bo vedno black metal in to mi odgovarja in paše mi black metal delat, saj je to takšna fina glasbena dimenzija, znotraj katere se da še marsikaj storiti, iz tega črpati in po svoje povedati, da tega udobja ne nudijo ostale zvrsti.

Več je torej polja za variacije na temo ter za umetniško svobodo samo …

Artur: Seveda – bolj je umetniško. Če delaš in imaš službo in ti bend pomeni neko eskapado ali sredstvo osvobajanja in ventil od vsega skupaj, je fino, če poskušaš ohranjati to čimbolj čisto, tvoje in umetniško in ne brodiš po tokovih komerciale.

Doslej si ustvaril z Dekadent tri plošče, ki pa so si med seboj zelo različne – tako po konceptih, ki brizgajo iz posamične plošče in so si med seboj podobni, a tako peklensko različni. Kakšna so idejna ozadja, ki si jih začrtal in shematsko postavljal v ospredje posamezni plošči? Katere so zgodbe, ki se kot rdeče niti predejo prek posamezne plošče?

Artur: Načelo pri Dekadent je, da je tematika skoraj vedno bolj ali manj enaka – to je ljubezen v takšni ali drugačni obliki. Že na prvencu Manifestation Of Seasonal Bleeding smo se oziroma sem se loteval vprašanj ljubezni – pozitivne in negativne plati, trpljenja, pomembnosti posameznih odločitev in tako naprej. Tako je tudi danes z novo ploščo – pet let kasneje Venera: Trial & Tribulation konceptualno nadgrajuje Manifestation Of Seasonal Bleeding. Če mene vprašaš, gre za nadaljevanje istega koncepta, a je to zgodba Dekadent. Venera je prva resnično skupinska plošča zasedbe Dekadent. Manifestation je bil demo. Vse tri plošče sem v celoti sam posnel, le bobne ne, a vedno je bilo občutje posebnosti tiso, ki je prevladovalo. The Deliverance Of The Fall je bil zopet nek poseben projekt. Sklenili smo pač ustvariti nek projekt in po naključju se je ideja popolnoma poklopila s študijskimi zadevami na akademiji, tako sta se obe plati in oba svetova, vizualni in glasbeni, lahko združila …

dekadent_live_velenje

Ko si ravno pri akademiji – ti si zaključil študij video produkcije in dejansko je na The Deliverance Of The Fall vidno tvoje diplomsko delo?
Artur: To je moje diplomsko delo.
Prav to naduši, saj je v 40 minutnem kratkem filmu združena filmska zgodba ter glasbena pripoved druge plošče skupine Dekadent, ki se res enkratno zlijeta v celoto … Si imel že takoj film v glavi, ko si pisal ploščo ali je šlo le za golo naključje?
Artur: V bistvu je bilo tako, da sem moral najprej spisati glasbo in tako sem naredil cel album v treh ali štirih mesecih, nato pa sva šla s kolegom Sedmakom posneti cel film v pol leta. Z njim sva do sedaj posnela vse, kar predstavlja Dekadent videografijo. Skupaj delava tudi na video področjih za ostale skupine, video spote smo tako posneli že za Negligence in še za številne druge. Kar je bistveno, je to, da sva se vsega lotevala kot projekta in sva eksperimentirala ter preverjala naše zmožnosti. Z rezultatom sva kar zadovoljna, pa čeprav bi danes stvar bistveno bolje in lažje izpeljala kot takrat. Na voljo sva imela manj sredstev in pomoči od kogarkoli. Gre za našo različico DIY pristopa ali bodi sam svoj mojster – od montaže do vsega …
Ko je plošča prišla na trg, je bila dopolnjena z DVD-jem. Se planira kakršenkoli ponatis ter vnovično sejanje materije in Dekadent semena med množice?
Artur: Načeloma so plošče še na voljo. Pri nas je vedno problem dobavljivost plošč v Sloveniji. V tujini je ta dvojni Dekadent izdelek, album The Deliverance Of The Fall ne gre nikoli kot film brez glasbe in obratno, še vedno dobavljiv. Sedaj stremimo k temu, da bi bil vnovič dosegljiv tudi v Sloveniji. V trgovinah je bil leta 2008, ko je izšel, na voljo, nato pa je pošel in ga ni bilo več na voljo. Skušali bomo dobiti nove zaloge in kmalu, kar je stvar le mesecev, vnovič ponuditi naše seme tudi Sloveniji.

dekadent_live_lent

Dajva se dotakniti Venere: Trial & Tribulation. Namesto teme je na albumu slišan preskok k več luči, kot se mi je med poslušanjem razkrivala sama plošča. Barve preglasijo temo black metala v klasičnem pojmu besede. Gre torej za rekonceptualizacijo tega, kar ste Dekadent počeli do sedaj in kako boste koncept Venere predstavljali množicam?

Artur: Pomembno pri snovanju komadov, ki so na Veneri je bil to, da ga lahko igramo kot skupina in da ga predstavljamo kot hermetično celoto, v kateri ni mogoče nič izpustiti ali menjati. Venera je zelo uravnotežena. Hoteli smo narediti malo bolj dinamično bend ploščo, na kateri so bolj slišni posamezni inštrumenti in tako smo sledili bolj prvotne principe produkcije in zvoka. Kar se pa tiče same kompozicije in aranžmajev pa je v bistvu zelo prilagojeno tej zgodbi, v kateri se načenjajo medosebni odnosi in ljubezen, a na zelo metaforičen način. Ni nekih direktnih bedastih rimic ali česarkoli podobnega. Tudi Venera – ona je utelešenje vseh žensk. Tako jo predstavljam kot izkušnje, vse kar moramo preživeti in bridkost, trpljenje, ljubezen in osebno katarzo – vse to mora dati človek skozi, če ljubi in zato je podnaslov albuma Trial & Tribulation. Venero vsemu navkljub še vedno poveličujem. Ni mišljeno kot negativno in mislim, da ni atmosfera, morebitni romantičnosti navkljub, niti malo vesela. Lahko da je pozitivna in mogočna ter vznesena, ni pa vesela. Vseeno je v naši glasbi izrazit resnobni pridih, saj naša glasba ni smeh. Veliko metalskih zasedb se poslužuje parodije in smešnih variant ter obešenjaškega humorja, ki poleg liričnega diktira tudi glasbeno ustvarjanje. Tega res ne prenesem, saj je glasba resna stvar in pri Dekadent jemljem vse stvari smrtno resno. Vsa ta glasba ima, četudi deluje pozitivno, sladko-trpek in bridek pridih. Veliko je občutkov nostalgije, pogrešanja, melanholije in podobnih sentimentov. To so tisti najbolj osebni občutki, ki jih želim v Dekadent vedno ugasbiti, nakar nastane okoli glasbe taka zasanjana aura. Vseeno smo šli toliko bolj direktno, v smislu produkcije in izvedbe, proti cilju tako odločno, da je neka prava mera brutalnosti zraven in da ni samo neko plavajoče romantično lebdenje brez ostreine, temveč dejansko premore Venera ostre in trdne zobe.

Vsemu navkljub ostaja po poslušanju v ustih priokus nadaljevanja, ki ga lahko po Veneri nadgradi princip Marsa mogoče?

dekadent_arturArtur: O tej opciji sem tudi že razmišljal in bi po principu ženske lahko predstavili še bolj moški princip. Morebiti ne bo ravno tako trivialnega poimenovanja in neposredne navezave na to, a lahko povem, da se delo nadaljuje in bomo nedvomno razprli nek nov spekter.

Lahko poveš kaj več o smernicah in idejah, ki jim sedaj sledite?

Artur: Še bolj nameravamo biti direktni in bombastični, predvsem pa malo bolj tehnični. Sedaj smo končno na nivoju, na katerem lahko računam na komplementarno dopolnjevanje z ostalimi člani zasedbe – tako tudi v živo, glede solaž, bobnov, tehnike in vsega. V tej smeri se nameravamo razvijati tudi v bodoče in kot so komadi sedaj, recimo Thralldom Decree, Craven, Providential Love, takšni, ki so bolj bazirani v surovi tehniki, so pokazatelj te novo odkrite poti, po kateri bomo hodili tudi v bodoče.

Zadnja postava, v kateri ste sedaj, je nespremenjena že od leta 2010, ko se je skupini pridružil novi kitarist Gajwasz. Kako trdno je to novo jedro in na kakšen način si iskal sodelavce pri dopolnjevanju vrzeli v zasedbi? Kakšna je bila ideja, ki si jo pri posameznem članu iskal?

Artur: Tehnično izpopolnjenega glasbenika lahko dobiš in na podlagi tega si zmožen izbirati posameznika, ki bi glasbeno ustrezal viziji zasedbe, a je najpomembnejše, da je novemu članu to res do konca v redu glasba in da uživa v tem, kar počne in da mu je black metal zelo blizu in da je Dekadent fan. Mi je bilo kar se tega do sedaj kar super, saj so bili vsi, razen mene, oboževalci zasedbe in …

Saj si tudi ti fan zasedbe …
Artur: Seveda! Sem sam svoj fan! (smeh)

Malo ega mora biti zraven, ni kaj …

Artur: In to se pozna tudi pri klimi, kjer želijo vsi člani delati in jim koncepti, rifi in komadi nekaj pomenijo. Gre za nujni temelj, na katerem se lahko ustvarja in gradi tudi vnaprej in sedaj lahko rečem, da je postava takšna, da so vse energije komplementarne in se vsi dobro počutimo. Venero sem v studiu sicer posnel Garghufom, ki je res izjemen človek, a mu čas ni dopuščal poglobljenega sodelovanje v Dekadent tudi vnaprej. Malo je bil sicer užaljen, ko sem mu povedal, da bo potrebna zamenjava, a se mi je tedaj zdelo smiselno ta korak storiti. Ima toliko izjemnih kvalitetnih priložnosti, ki bi jih bilo nesmiselno zamuditi in prav tako je nesmiselno nadaljevati utrujajočo agonijo medsebojnega usklajevanja terminov, saj je le profesionalec. (navkljub strastnemu sodelovanju je Garghuf kot nekdanji član Gorgorothov in Nefariumov moral prednost nameniti delu s skupino Enthroned, pri katerih bobna op.p.). Mi imamo družine in službe, on pa se je popolnoma zaprisegel bobnom in to globoko spoštujem, tako je bilo bolje, da se posveti sedaj aktualnim projektom.

Vrata za bodoče sodelovanje pa ostajajo še vedno odprta?
Artur: Absolutno, saj sem prepričan, da bomo še kdaj sodelovali. Moram reči, da je bil tudi on velik fan moje glasbe in to se je poznalo tudi v tem, da je dal 150 % v posnetke in v vse, kar smo počeli in je bil iskreno predan stvari in s takimi ljudmi je res užitek sodelovati.

Ali je tvoj brat še aktiven z zasedbo? Se pojavlja vsaj koncertno z vami ali tudi to ne več? (Alen Felicijan je v začetku ustvarjanja s skupino Dekadent sodeloval kot gostujoči glasbenik in koncertni klaviaturist op.p.)
Artur: Alena ni več v zasedbi, saj ima tudi družinske obveznosti, tako smo se odločili po njegovem odhodu elektroniko plemenititi z matrico v živo. Po eni strani je lažje uskladiti delo, saj ti je treba misliti na člana manj, vsekakor pa se pozna tudi tista praznina na odru. Vsaj na začetku, ko pa se ljudje navadijo pa kar nekako gre.

dekadent

Ta redukcija članstva pa je povečala organsko trdnost zasedbe. Kako pa je sedaj s promocijo plošče – tako doma kot na tujem?

Artur: V tujini skrbi za osnovno promocijo sama založba, a je to bolj borno. V bistvu so edina relevantna promocija plošče recenzije in intervjuji. To je edino, kar ima po mojem mnenju neko težo. Oglasi zame ne pomenijo nekaj bistvenega. Ena izmed ključnih komponent, ki bi jih morali vključiti v samo promocijo, je sigurno nastopanje in kar se tega tiče priznavam, da s tem malce zamujamo. Problem je v tem, da gre pri tem za zelo veliko lobiranja, lizanja riti in je zelo težko zraven priti. Za bend iz nekdanje Jugoslavije je kaj takega res težko udejanjiti in po eni strani smo tudi mi delno krivi, saj nismo pri tem dovolj hitro urgirali, ampak pač … Nisem predvideval, da bi moral že eno leto pred izidom Venere rezervrati termine za Venero. Če hoče skupina nastopati denimo prihodnje poletje, se mora rezervacije prostorov in koncertnih terminov lotiti vsaj leto in pol prej. Naprej je potrebno delati in bilo bi sanjsko, da bi imeli nekoga, ki bi se s temi stvarmi ukvarjal namesto zasedbe. Drugače je preveč bremen na plečih ustvarjalcev, ki moramo obenem skrbeti še za glasbo in vse.

Dekadent ste vsekakor zasedba, ki bi lahko bolj uspešno delovala na tujem kot v Sloveniji, kjer je tržišče ozko, specifično in je malo prostorov za tovrstno promocijo … Trije nastopi in je stvar zaključena, Slovenija pa popolnoma pokrita …

Artur: To je res, a ne bi zanemarjal slovenske publike, saj so nam prav domači fani zelo zvesti in nas imajo kar radi, za kar sem jim zelo hvaležen, tako da bomo par koncertov sigurno odigrali tudi tukaj. Po drugi strani pa je tu tržni faktor, ki ni zanemarljiv. Večino plošč prodamo v tujini in ne bi bilo prav, da ne bi nekaj živega in koncertno neposrednega dali tudi njim, zato Dekadent stremimo tudi ven v svet. Težko je priti zraven. Sedaj si bomo poskušali omogočiti par koncertnih nastopov čez poletje. Če bo po sreči, bi odigrali do konca poletja kakšne tri koncerte – doma in v tujini, na jesen pa morda še kakšno koncertno dejanje več …

Kaj pa infiltracija Dekadent v gledališke, recimo baletne kroge, kot smo to videli pri plodnem sodelovanju Entombed ter stockholmske opere in baleta?

Artur: Seveda računamo narediti nekaj, kar bi bilo malce bolj posebno in ne v običajnih okvirih. Razmišljamo narediti nek kulturni dogodek z Dekadent, ampak je tu vedno ključen elemet organizacije in lastnih financ, tako da se moramo glede tega še uskladiti ter videti kako se bomo efektivno stvari lotili tudi vnaprej.

Kaj pa vaje? Kako pogosto vadite skupaj?

Artur: Zelo malo, saj težko prepogosto namenjamo čas tovrstnemu delu. Kar delamo vnaprej, gre po principu, da jaz naredim komade in razpošljem po mailih ostalim, nato pa ostali dodelajo svoje aranžmaje in kaj dodajo. Ta harmonična osnova bo po mojem vedno na mojih plečih ostala in bom delal tako tudi vnaprej, seveda pa lahko pride do odmikov od osnovnega principa, to pa daje svojevrsten pečat posameznim komadom. Prezgodaj je napovedovati kaj se bo rodilo za Venero, ker se stvari sedaj šele generirajo in se delo šele začenja. Sam si želim, da bi daj Gajwasz čimveč inputa v delo, ker je res izvrsten kitarist, pri bobnarju (Typhu, nekdanjem članu zasedbe Sinbolic op.p.) pa puščam vedno zelo proste roke, saj sem sam vešč res zelo rudimentarnih oblik bobnanja. Venera zveni dobro prav zato, ker je boben zazvenel polno in dobro in prav dober in poln boben, ki ni po nuji perfekcionističen, daje hrbtenico celotni glasbi. Nismo nagnjeni k triganju in rezanju, tako je vse surovo in organsko. Produkcijsko se sicer nasnemava kitare in efekte, a bobni so daleč od tega, da bi bili sintetični in umetni. Tako smo se stvari lotili na Veneri. Ritem kitare, bobne in glasne zadeve smo posneli v studiu A-Box v Trzinu, pri Grginiču, ki se je izkazal kot zelo super človek. Vse se je dalo z njim res enkratno zmenit in tudi zelo navdušen je bil nad idejo, da bo snemal en konkreten metal, ki ga je prvič snemal. Opremo ima res fenomenalno in človek je povrh vsega še audiofil.

Kako pa funkcionira to, da se metal zasedba odpravi v pop studio ter sklene ploščo posneti z nekom, ki je že programiran za pop produkcijo? Človek je prežet verjetno z obrtniškimi vzorci …

Artur: Pri bobnih je bil rahli probem, ker je prvič videl gravity blaste, ki jih je Garghuf zganjal in prvič je v živo doživel hitre blast beate, dvojno pedalno tehniko in podobno, tako se je učil dela sproti, tako pa je iskal tudi rešitve za vse probleme, ki so se med snemanjem pojavljali. Vsa ostala oprema in ojačevalci ter efekti so bili itak moji lastni, saj sem iskal kanale, po katerih bi na nosilec prelil čisti ekstrakt našega zvoka in tu ni kompromisov! Miks sem delal doma v svojem studiu, pa sem poskušal kaj poudarjat in izpostavljat, pa nisem bil zadovoljen, piko na i pa je bilo potrebno profesionalno dodelati. Ni mi važna kristalna produkcija, kot denimo to, da dosežem nivo granitno trdnega eksplozivnega zvočnega zidu – in to je ideal, ki smo ga na Veneri kar dosegli.

Ali se oziraš sedaj po kakšnem producentu, po kakšnem zvenečem imenu, ki bi ga angažiral za to, da Dekadent uberete še en korak višje?

Artur: Res razmišljam v tej smeri. Za produkcijo takšne mage ne potrebujemo, potrebujemo pa nekoga, ki bi pričaral efektivni končni miks. Pri nekaterih skupinah je nujno to, da imajo pri delu zraven tudi producenta, a pri nas ne. Sam napišem vse komade vnaprej in po detaljni obdelavi, vajah in izdelavi sledi le snemanje in to je to. Za miks in za mastering pa je potrebno doseči perfekcijo in tu imamo veliko variacijskega prostora za izboljšave pri Dekadent. Nismo še dosegli nivoja perfekcije in temu primerna bo tudi odločitev za človeka, ki bi nam znal pri tem pomagati. Zelo verjetno je, da se bomo pri tem odločili za nekoga iz tujine.

dekadent-raided

Kaj pa videospoti kot sredstvo za dokončno prepričevanje tistih, ki mogoče niso dovolj zvočno prepričani? Kako se nameravate tega lotiti z zadnjo ploščo, kjer zaenkrat celoto predstavlja le videospot skladbe Raided?

Artur: Zaenkrat je posnet le ta video, da, a pri Dekadent se mi zdi takšne stvari zelo enostavno narediti, ker so teksti zelo izpovedni in tudi melodija sugerira zgodbo in še preden smo šli snemat Raided, sva oba s Sedmakom imela v glavi že po defaultu v glavi zelo podobno zgodbo. Sam ritem občutja žene k zgodbi, do katere sva prišla tudi tokrat nagonsko. Pri Dekadent je pripovedništvo nagonsko in enostavno. Komplikacije niso potrebne, kar pa je tisto, kar je potrebno izpostaviti, pa je občutje. To izžarevajo vsi do sedaj posneti videospoti. Video pove tistim, ki nas še ne poznajo, koliko je ura in kakšni smo, kakšno zgodbo želimo povedat, kakšen odnos imamo do glasbe, do vizualizacije in do vsega. Videospot je res super interpretacija glasbe in to je najboljše in v kolikor bi nam zneslo, bi naredil za vsako skladbo albuma svoj videospot. Omejitev predstavljajo zaenkrat le finance. Mislim, da bomo naredili vsaj eden ali dva spota za to ploto, a ne gre vse naekrat.

Drugi faktor estetizacije pa je viden pri samem oblikovanju naslovnice, kjer v oči zbode res lepa gola ženska. V tujini je že domala pregovorna alergija na goloto vsaj kar se založništva tiče. Kako ste to občutili Dekadent?

Artur: Cenzorstvo in prepovedi so doletele tudi nas. V Nemčiji ne smemo prodajat ploščo s to naslovnico, ker imajo res stroge zakone kar se cenzure tiče. Po eni strani ti izdelek žigosajo z znakom cenzure zaradi naše res estetske vizije ženskega golega telesa, po drugi strani pa so narod, ki producira filme, kjer si serjejo v usta in ne vem kaj še vse perverznega ne počnejo. So najbolj perverzen narod v Evropi, navzven pa tako prekleto čistunski. Pač smo se morali odpovedati naslovnici in narediti malce drugačen rez.

Kaj pa Amerika? Kakšni so prodajni uspehi onkraj oceana?

Artur: V Ameriko pa smo pošiljali le posamezne izvode, ki so jih naročile posamezne trgovine ali ljudje. Distribucijo imamo zaenkrat zagotovljeno le v Nemčiji, Astriji in Švici – na tleh nemško govorečega sveta. Nekaj plošč je bilo poslanih v Beneluks, pa Anglijo.

Eksotični svet Azije pa je še nedotaknjen?

Artur: Tam nas zaenkrat še ni, pa bi z veseljem šli, ker imamo kar dovolj povratnih informacij tudi iz tega nam oddaljenega dela sveta. Kar naenkrat so se začele spremembe v Angliji, kjer so odprli naš fan klub, kar je enkratno, pa tega zaenkrat še nismo preverili iz prve roke, a nikoli ne veš … (smeh) Zaslužka v tem ni, saj od tega dvomim da živi prav veliko black metal zasedb višjega kova od nas, kot mi pa smo po nuji postavljeni pred dejstvo, da garanje ni nujno vedno nagrajeno z zlatom, je pa veliko užitka. Marduk in Dark Funeral bi mogoče še preživeli s prodajo majic, plošč in ostalega, pa poleg tega so tu še festivali in turneje … Ostali smo vsi ljudje, ki imamo dnevne službe, glasba pa je sprostitev. Saj ne iščemo komercialnega uspeha! Pomembno je, da imamo službe, pa tudi dušo in umetniško svobodo, s katero lahko delamo tisto, kar smo si sami zastavili in v kar sami verjamemo. To je vse, kar je pomembno, mar ne? Meni je želja predvsem, da vztrajamo in nadaljujemo v tej smeri ter poskušamo počasi razširiti polje ljudi, ki nas poznajo. Iz leta v leto gre na bolje in vse več ljudi nas pozna, a mi je primarno cilj, da ostanemo in da delamo naprej – ker pomeni tako meni, nam, kot ljudem, ki nas poslušajo, podpirajo in jim naše početje nekaj pomeni. Zato je nadaljevati smiselno in ne zaradi financ – fajn je da ostanemo privatno neodvisni, da si lahko privoščimo stvar, kot je Dekadent za neko smiselno in kvalitetno zabavo! S prehodom na G Records je osnova zagotovljena. Založbo imamo in tujina je na dlani, vsekakor pa je možno vse izboljšati, da iz osebne ekspresije preidemo še na to, da dobimo feedback od ljudi in ugotovimo po nastopih to, da smo se nekoga dotaknili. Takrat vidiš, da spremeniš nekomu vsakdan s tem, kar počneš in ustvarjaš in to je tisto pravo vodilo za naprej.

Dajva skleniti intervju s tvojim osebnim nagovorom našim bralcem. Kaj bi bilo tisto, kar bi lahko celoto zaokrožilo v neko trdno in zgoščeno miselno celoto?

Artur: Podpirajte neodvisne medije, ki podpirajo neodvisne bende in založbe! Ni vse zlato, kar se sveti ali ne. Jana Plestenjaka posluša cela Slovenija, ker ga na vse kriplje tržijo založbe in mediji, obenem pa je na sceni na stotine umetnikov, posameznikov in bendov, ki so talentirani, imajo kaj pokazati, a ne dobijo povratne informacije. Tu je tisti element, ki lahko resnično žene kulturo naprej. Vse ostalo je trgovina!
pripravil: SANDI SADAR ŠOBA