HIRAETH – The World Ends With You EP
(2015)
Zapomnite si ime Hiraeth, saj boste o njem še slišali in brali! Kako lepo je slišati bend, ki s čisto željo po globinski penetraciji v podzavest scene ponuja od prvega do zadnjega akorda, udarca ob opne več kot 100 % prvinske iskrenosti, energije in glasbe brez rezerv. Tokrat sem se smel še pred uradnim izidom prvega EP-ja spustiti po ostrih zavojih neznanega tobogana emocij, ki se imenuje Hiareth in bolj kot precej obskurno oblikovanje na roko spisanega prepečenca me je pritegnilo tisto, kar bi moralo biti osnovno vodilo poslušanja – glasba prvenca The World Ends With You. Ne trdim, da ni melodični HC v povezavah z metalcorom obrabljeno polje gibanja, na vsake toliko pa se vseeno najde bisere, ki presenetijo s svojim sijajom in ostrino, koherentno trdnostjo. Hiraeth je kvintet iz severne londonske suburbije, o katerem, tudi ko hočeš, lahko izveš obskurno malo. Sveže vezi so se spletle pred kratkim, sklepam, fuzija tektonsko težkih ter prekleto zračnimi kitarskimi rifi Cohana Woodsa in Chrisa Everetta, razgibano in udarno ritem sekcijo basa Petea Woolvena in bobni Daniela Berkesa ter brezkompromisnimi vokali provokativnega oratorja Charlieja Claytona pa izrazito in intenzivno srka nektar navdiha iz vrelcev kreative bendov, kot so Alexisonfire, Gallows, While She Sleeps, Defeater ter melodične HC šole novega milenija.
Prvi EP The World Ends With You je udarni komplet štirih prefinjeno tkanih skladb, ki štartajo in žgejo od začetka do konca brez rezerve in brez hranjenja moči za jutrišnji dan, ki ni tako samoumeven. Hiraeth, kot namiguje ime, obračunavajo s svetom nesmisla in iščejo svoj košček duhovne domovine, kateri bi pripadali brez pogrešanja, bolečine, odtegnjenosti. V časih, ko je mladina odtujena svetu tako virtualno kot tudi fizično s številnimi tehničnimi pomagali, zamegljeno realnost zamenjuje globok občutek tesnobe, strahu, paranoje pred vprašanjem smisla, številni pa tudi po tem ne sprašujejo, temveč stremijo k prebijanju gole eksistence od danes na jutri brez načrta po osmislitvi za daljše obdobje. Hiraeth so v svojem ustvarjanju glasbe tako naratorji te nove izgubljene generacije kot tudi bučni uporniki zoper sistem. Uvodni Words To Echo izseva globoko slo in talent. Kitarski dialog, kot rezilo skalpela ostri rifi, režejo v trdni kokon skepse globoko in brez usmiljenja. Charlie s svojim kombiniranjem grlenih vokalov ter globinskimi growli, prefinjene, neprisiljene menjave dinamike, ritma ter zvočnih tekstur in ravno pravšnja mera brutalnosti zaženejo kolesje užitka na pravi način. Takoj zatem pade že drugi adut, pravi direkt senzualnosti in inteligentne hrupne estetike s skladbo Barely Breathing, na kateri gostuje nadarjeni uničevalec glasilk v zasedbi Clockwork, mladi William Alex Young. Skoraj post HC pridih, ki ga kombinacija dveh vokalistov in zračnih metafizičnih kitarskih monolitov zliva v ušesa je emocionalna in prekleto dobro uravnotežena. Hiraeth pri tem dobijo vnovič odlično oceno, saj bi privil potenciometre na višji nivo, če bi lahko in če bi domača tehnika to dopuščala. Besides Me je na ploščku pravi posebnež, saj se z intenzivnim udarnim valom distorzij in nasilnimi ustavljanji skriva več kot matematika simetrije. Hiareth so sposobni v igro metalurško podkrepljenega HC-ja s pravo mero občutka vnesti več fines, manj golega ponavljanja in obrtniške prisiljenosti. Sinusoida pozitivne pretresenosti ni bila doslej nikjer okrnjena, kar ne pokvari niti finale z erupcijami nič manj udarnih rifov. Niti enkrat se ni porodila želja po preskokih in prevrtovanju zvočnega nosilca – kvečjemu je vse močnejša želja po vnovičnem sledenju in preverjanju ali se ni v dobro produciranem kompaktnem udaru talenta le kje skrila kakšna napaka, ki bi jo bilo možno grajati in izpostaviti.
Edina pomanjkljivost ploščka je ta, da smo na sam dan prvega stika s Hiraeth na tej strani zvočnikov deležni strnjenega, prekleto kratkega ekspresnega preverjanja vzdržljivosti, ki po manj kot petnajstih minutah dokažejo, da so tudi dandanes lepa presenečenja v svetu glasbe vsekakor možna. Na tem mestu je potrebno Hiraeth zaželeti srečo na poti kosanja s konkurenco in uničevalnimi ekonomskimi mlini biznisa, saj jim znanja in potence ni moč odrekati. The World Ends With You je dejansko eden boljših izdelkov, ki sem ga v zadnjem času predihaval na svojem predvajalniku, izseva pa vse tiste vrline, ki bi jih pravi bend moral imeti – ni fejkanja, ni šminke, ni rezerv in vse kar šteje, so konkretni argumenti ter vsebina. Ni rezerv, to pa je tisto, čemur lahko rečemo prava HC duša. Upajmo, da prehitre in pretirane hvale ne bodo kradle vetra v jadrih zanosa in želje po nadgradnjah in bo iste mere perfekcije poln tudi celovečerni album, ki ga, upam, pričakamo v kratkem, saj je železo potrebno kovati takrat, ko je vroče …
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
