DIENAMIC – Afterlife
(Worm Hole Death Records / SoulFood 20014)
Metal je bil od nekdaj stvar pravega odnosa, jajc in ostre, brezkompromisne estetike. Brez dobrih kitarskih rifov, možatega vokala in kompaktnih, udarnih bobnov ni nikoli šlo, prav groove in glasba brez mašil pa je bila od nekdaj tisto, zaradi česar sem vsaj sam raje zastrigel z ušesi ter pustil bendom prek slušnih kanalov seči direktno v center srca. Pri tem ima NWOBHM posebno mesto na moji polički, saj bi nekako veljalo ponoviti moto »prvič thrasher – za vedno thrasher«, a po Panteri so se nujni elementi dogodja in ugodja kakovostno nadgradili do stopnje, da so Lamb Of God s svojo metriko in rifi že skoraj nuja za dogodje. Z mislijo na to se je letos zgodil vnovični stik z norveškimi težkokategorniki Dienamic ternjihovim drugim celovečercem z naslovom Afterlife.
Ali je po ameriškem kanonu novodobnega metala ter po švedski eksploziji prerojenega thrash deatha sploh možno še kaj dodajati? Z ozirom, da mi je Norveška v osnovi pomenila asociacijo na black metal, ne pa toliko na groove všečnih kitar ter pozitivno naelektrenega ega, sem arktičnim praporščakom samooklicanega arctic death thrasha pristopal s previdnostjo in kritičnim preverjanju dejstva, ali ni za zidom masivnih, udarnih kitar in ritmike morda skrito nekaj puhlega, instantnega. Inovativnosti in čiste samoniklosti bendu iz kraja Tromsø sicer ni možno pripisevati, saj po prvem posluhu v osrednji miselni spekter privrejo povezave na Pantero, Lamb Of God ter jekleni oratorij nekdaj potentnega Maxa Cavalere (predvsem s poskušanjem precej enoličnih in prekajenih vokalov Gustava H. Linquista, čemur se povsem naravno dodajajo segmenti kitar Stein-Odina Johannessena, dodatnih ritmičnih preigravanj dvojnega bas bobna in monotonega basa. Po poglobitvi v personal postane jasno, da za bobi v studiu ni sedel Sebastian Jacobsson temveč studijski najemnik Jørgena M. Olsena, bas pa je namesto Kennetha Iversena Muotkajӕrvija pestoval Bjørn-Håvar Skolgund, kitarski del plošče pa so Dienamic dopolnili z Yngvarjem Mehusom. Na plošči je torej dosti sposojenih mišic, vseeno pa paket z deathom prepojenega thrasha ne prepriča tako, kot bi si sami želeli.
Po uvodnem Reapingu se kmalu doseže limita dinamike, udarnosti in gelopirajoče ter predvidljive ritmike, ki je resda tehnično prečiščena in šolsko brezhibna, manjka pa tisto nekaj, kar bi nalivalo olja na plamene strasti. Namesto popolnega požiga so plameni tako kontrolirani, brzdani, preveč domišljeni in premalo spontani. Brutalni zvok celote je produkcijsko kristalno čisto spoliran do te mere, da manjka tisto »nekaj« zaradi česar The Haunted in LOG funkcionirajo, Dienamic pa na skoraj identični način kot matematično natančni Fear Factory nekako ne. Innocent Gun s standardnimi klišeji nadaljuje isti oratorij že slišanega, z ozirom na deželo porekla pa je osnovna nit dogajanja vseeno bolj potemnjena, arktično črna, thrash pa vikinško prvinski na nek sebi lasten sterilni način. Revolution For Nothing je melodično mašilo nadgradilo z idejo brezupa kolektivizma ter poveličevanja (obenem tudi kritike) ideje vase zagledanega egoizma, po black metalskih blastbeatih končnice pa se spustimo na ravnice, kjer se hranijo bogovi (Where God Feeds) in zaplešemo s peklenščkom na sodoben groove način (Dance With The Devil). You Still Walk tempo upočasni in prinese malce več melodičnega prelivanja razgibanih kitar ter suhega vokala. Čutiti je ogromen trud, ki pa mu manjka iskra samoniklosti in bolj naravne potence, ki niti s hiperenergičnim stopnjevanjem tempa (Generation Reboot) niti s suspenzom dveh kitar (Overthrown) ne opravi naloge eliminirati glasove skepse v malih možganih. Naslovni Afterlife je v celoti resnično še najužitnejši klon Blythove konjenice, ki pa na sebi lasten način stremi po več melodije, a na rovaš manjšanja prebojne moči plošče kot celote. Po finalnih senzualijah curakljaste melodike se Dienamic poslovijo s skladbo The End, ki pusti v ustih suh priokus, na niti konstruktivne kritike pa se naniza preveč pomislekov, da bi bil sposoben in željan izuščati popolno prepričanost v nadarjenost, talent mladega norveškega peterca.
Dienamic so bend, pri katerem je želja po samodokazovanju večja od dejanskega dometa idej. Žal mi je, a izvrstne kitare se v diametralno kratkometražnem dometu glavnega vokala ter besedil precej dušijo in izgubljajo, razelektrujejo. Nova estetika je od benda potegnila srž tehničnega perfekcionizma, forma pa je zaorala ledino na rovaš globine in samoniklosti. Dejstvo je, da je bila Pantera ena sama in da so Lamb Of God eni sami. Dejstvo je tudi, da v morju thrasherskih novitet manjka in kronično primanjkuje bendov s sebi lastno hrbtenico, saj si redki, tako kaže, drznejo izumiti nekaj svojega, posegati v recepture in dodajati svoje začimbe, zato je boršč, ričet novodobnega thrasha namesto kulinarične poslastice bolj podoben pogrevanju že pogretih jedi iz konzervirane zaloge. Dienamic v tem, žal, nič kaj ne izstopajo in tovrstnega razmišljanja nekako ne uspejo prevračati s pravimi argumenti. Več sreče prihodnjič.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
