DARKER HALF – Never Surrender
(Fast Ball, 2014)
Evropska metalska srenja je kar malokrat v stiku z izdelki iz dominijona Mad Maxa, iz dežele »Down Under«, tako je tovrstna glasbena ponudba, ki nekako le pride na ta del globusa, vsekakor precej eksotična – če ne po formi pa vsaj po deželi porekla. Avstralski četverec Darker Half je vsekakor noviteta, ki se na naših koncih predstavlja tokrat s tretjim celovečercem Never Surrender na način, kot ga bendu poprej niso pripisovali. Bend, ki je svojo pot začel kot thrasherski ešalon je podlegel čistejšim formam power metala in v melodičnem smislu nadaljuje s svojim tretjim ploščkom izročilo germanske šole melodike. Accept, Helloween, pod celoto pa obilo prikrite thrasherske ostrine, ki jo ni moč popolnoma preglasiti – to so aduti, ki v dihotomnem nadgrajevanju kleše polje dometa sicer solidno oddrgnjenega brezhibnega prikaza utečenosti medsebojne kemije sydnejskega četverca.
Vo Simpson na kitari ter vokalih, njegov brat Dom za bobni, Brad Dickinson na drugi kitari ter Simon Hamilton na basu predstavljajo prečiščeno formo udarnega powerja, ki pa ni brez napak. Nemesis kot otvoritvena skladba postreže s formalno izpolnitvijo vseh elementov tevtonske metalurgije; kitare funkcionirajo, bobni z basom pletejo dobro, gosto podlago, spevni, prodorni čisti vokali pa s falzetom penetrirajo do malih možganov. Ravno pravi čas se v celoto vpletejo solaže, eksplozivna produkcija pa trese zvočnike, a vseeno v celoti (vsaj sam osebno) ne najdem elementa globine in iskrene pretresljivosti. Preveč je čistih kontur, ki se pod poplavo bombastičnosti ne morejo servirati kot nekaj revolucionarnega in svežega. Iritantna sladkoba s kovinskim priokusom se malce razredči v stampedu skladbe Never Surrender. Vojevi vokali z iritantno višino kvarijo popolno uživanje v dobrem muziciranju, a vsaka ušesa slišijo in ocenjujejo kakovost na svoj način. Darker Half je muzikalično dobro zastavljen bend, ki plete dobre skladbe, a bi sam v celoto vokalne dominacije dodal več umazanije ter raskavosti, več thrasha in manj pozerskega powerja. Tisto, kar so švedski Tad Morose dobro uravnotežili z maidenovsko jezo in organsko močjo, Warbringer z dosledno thrashersko predrznostjo je tisto, kar epsko pretirajo pozerji Nocturnal Rites, avstralci Darker Half ubijejo s pedantno zdestiliranim zvokom. Stvar (pomanjkanja) okusa, torej.
Plošček funkcionira nadalje na oktansko precej čistem izlivu moči sterilne produkcije, ki pri čistih formah pretirava in prehitro pade v dominijon preproduciranega ponavljanja starih, že slišanih form. Halfordsko kričeči vokali se v galantnem ponavljanju tempa ter tekočem izmenjevanju leve in desne kitare na solažah navzemajo enoličnosti, ki pod tono virtuoznih premetov izgubijo privlak, občutek pristnosti. End Of The Line se nadaljuje s pompoznim stopicljanjem nastopaškega Strangerja, ki pa s svojo večjo dozo klaviatur, orgel ter bolj temačnim pridihom epskega muziciranja nekako le zmehčajo občutek ziritiranosti. As Darkness Fades dodaja, končno, malce več naspidirane umazanije, a so ga pri produkciji skvarili na segmentu umetno zvenečih bobnov. Kot bi poslušal švedski progresivni izpad power metalske galantnosti, le da pod tono Overkillov in Annihilatorjev tokrat presevajo brušeno skorjo napačne, preveč polirane konture preproduciranega metala, ki zveni premalo robat, da bi sedel v center moje organskega željne duše. Duality se nadaljuje prikladno, z brezidejno energičnostjo standarda Blinded By Darkness. Če jo že toliko opevajo, zakaj ne morejo v svoje pretirane zakompleksane konture prevzeti za svojo? Kot bi na Megadeth strukture vesil še več brezveznih vokalov in brezvsebinskih besedil. Lost In Space vsaj glasbeno popravlja priokus v ustih, če le ne bi bend preveč klestil zvočne sonične podobe benda ter postajal tako trivialno izumetničen, vse bolj prazen. Heads Are Gonna Roll se po šestih minutah iste naracije izpeto zaključi še s pretiranimi pompoznimi salvami finalne skladbe Anthem For Doomed Youth. Sam bi zahteval več orgel in več umazanije, manj polirne gladkobe.
Sranje, morda ne razumem principov abotne produkcije na pravi način, a dejstvo je, da mi preveč spolirane konture niso nikoli zvenele preveč všečno. V devetdesetih se je power metalski princip poziranja brez smisla pripeljal do teatraličnih vršacov. Muziciranje je postalo preveč popolno, da bi bilo čutiti v celoti karkoli organskega, iskrenega, dušnega in tu me je tevtonski sklad brezveznega in nepotrebnega blišča izgubil. Sestopil sem s tega vlaka formalne korektnosti ter enoličnosti zavestno in dokončno. Ne vem, ali je moč progresivnost in kakovost benda meriti z galantnostjo, skladnostjo notranje forme, z zunanjim bliščem, težo metala pa zgolj s sonično udarnostjo končnega produkta. Sam sem v metalu videl predvsem več duše in manj formalizmov. Vsaj v tistem pravem, mojemu srcu in ušesom všečnejšemu metalu. Darker Half so s svojim tretjim ploščkom skovali sicer kakovosten metalurški deseterec skladb, ki znajo ljubitelje enoličnega power metala sezuti in prepričati, a sem sam od benda, ki so mu pripisovali thrasherstvo, pričakoval več kot le gole popolne forme ter kromirano spolirani sijaj zunanje skladnosti. Četverec me je izgubil pri prvem izlivu vokalnih pretiravanj, po produkcijskem umoru bobnov pa se ni dalo popraviti nič niti z debelimi nanosi kitarske briljance niti s pompoznim napovedovanjem temačnosti. Sicer pompozni plošček lepo sledi imperativu tevtonskega obrtništva, manjka pa mu tisto nekaj, kar daje smisel živim stvarem – duša, kakopak. Upajmo, da bo naslednje dejanje pustilo več prostora tudi za slednjo, ne zgolj za korektno poziranje in kopico že slišanih stereotipov.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
