ARCHER – Culling The Weak
(Metalville, 2015)
Kalifornijsko sonce poraja dobre sadove, kar se glasbe tiče. Eno zadnjih odkritij je lahko nedvomno tudi metalurški power trio Archer, ki se sicer označuje z etiketo heavy metala ter hard rocka, a vsi tisti, ki smo odraščali ob zvokih thrasha ne moremo mimo asociacij na Mustainove Megadeth. Archer so mlada in nadarjena soldateska, ki si je za svoj osrednji trip namesto moderne bleščeče polivke brezvsebinskega nakladanja izbrala raje standarde garanja. Bas, ena kitara in rustikalni bobni zadoščajo, da se sproducira dober šus, kar so svoj čas dokazali že Cream, mladi Dylan Rose pa z Les Paulom in grlom, podkrepljen z domiselnim basiranjem Davida De Sile ter veščimi ritmčnimi vstavki Keyhana Moinija piše sebi lastno zgodbo. Vplivi so pomembi, če pa je to razgibano tolmačenje melodike vrata kitare v kombinaciji Randyja Rhoadsa ter Davea Mustaina, potem iz tega ne more nastati nič slabega. Prvenec za založbo Metalville Culling The Weak je splet briljantnih rifov, izvrstnega tekstopistva, duše in šusa polnih raskavih vokalov, strukture skladb pa na osmercu ponujenega razpihuje iskre navdušenja v požar. Razlog je morda iskati v izbiri pravega producenta (Mike Clink je zabeljeval plošče zasedb Guns’n’Roses, UFO in nenenazadnje Megadethov), a tudi izvrstni producent ne more iz benda izbezati briljantov, če jih v sebi ta ne skriva.
Archer svoje atribute predstavijo nemudoma. Otvoritvene salve skladbe Belief postavijo na secirno mizo dušni blagor blasfemičnih novih časov ter družbe brez centra, a Archer ne izpadejo dušebrižni pastirji ali pridigarji ter tolmači Biblije. Govorijo bolj o odkrivanju lastnega smisla, ko pa se prek tega razpnejo še fine teksture mastnih in okusnih distorzij ter organski stik basa in bobnov, takrat ni dvoma v to, da bo uročanje publike za kaljeni trojček mačji kašelj. Hurl The Cross nadaljuje dominacijo brezkompromisnosti na način, ki ga danes ni slišati in čutiti na vsakem koraku. Drobni okraski, umazani twist in groove brez šminke in puhlic. Mašil ni, kar dodobra nadgradi naslovna skladba Culling The Weak (prav zlahka bi culling prepisali z napisom killing). Šibkih, mehkih tkiv v celoti ni zaznati. Dinamika stabilnosti seksi razpoloženega kitarskega preigravanja, basa in bobnov funkcionira več kot zadovoljivo. World Of One s priokusom Thin Lizzyjev tera diabolični ples dalje brez postanka, novi zvoki pa lepo kalijo iz starih preizkušenih receptur in semen na način vreden slehernega trenutka časa. Po eksplozivnejšem konstruktivnem stopnjevanju s skladbo Dawn Of Dilution nastopi čas za nove težkokategorne argumente. King For A Day bi prav zlahka pristal na Killing Is My Businessu ali še bolje – na Rust In Peace. Seksi reminiscenca zlate dobe kreativnega thrasha se prefinjeno vpleta tudi v nadaljevanje z Day That Never Came ter sklepnim umirjanjem z dinamično tkano akustiko skladbe My Atrocity. Rafiniran izdelek, ki dehti po mojstrstvu in pravem talentu osreči še tako zahtevnega čistuna.
Culling The Weak je plošča, s katero se bodo vrata v svet zasedbi Archer nedvomno bolj odprla, saj bi moralo biti na odrih po vsem svetu dovvolj prostora za talent, ki puhti iz sleherne pore in iz slehernega takta. Archer niso polovičarji in vedo, da se hudič skriva v detaljih, prav slednjim pa je možno pripisati razlog, zakar je plošček, navkljub priklicu starih imen postave, prepotrebni veter v jadrih kakovostnega metala. Prav zaradi visokega nivoja izvedbe, ravnovesjem mišic in intelekta ter dobro argumentirane tehtnosti so Archer ime, ki si zasluži pozornost ter je nedvomno vredno pomnenja.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
