25 najbolj pomembnih black metal albumov vseh časov

Pogled skozi Rock Hard povečevalno steklo

Tukaj pred vami so po našem mnenju najmočnejši albumi black metala “druge” in “tretje” generacije. Klasiki iz 80tih let Celtic Frost ter Mercyfull Fate in Venom smo ( z izjemo Bathory) namerno navedli na drugem mestu, ker stilistično skoraj ne predstavljajo “čistega” black metala. To velja tudi za skupine kot so; Morbid Angel, Deicide, Dissection, At The Gates, Grotesque in podobni, ki so sicer delno osnovalci/spremljevalci te scene vendar se žanrsko uvrščajo v death metal.

iz arhiva Rock Hard 2009

25 najbolj pomembnih black metal albumov druge in tretje generacije 

25. GORGOROTH Antichrist
(Malicious Records, 1996)

Ta album predstavlja shrljivo sliko nordijskega črnega metala in kar kipi od brezkompromisnosti, čistemu satanizmu in daje neprijeten občutek, da s temi glasbeniki ni dobro češnje zobat. Lirično se ne sprehajajo po gozdovih, opevajajo fjorde in ni nobenih mističnih sag- tukaj se iskjučno opevajo le odfukana, antikriščanska besedila. Infernus pomete z svojimi ostrimi primitivnimi riffi, oba kričača Hat in Pest (ki se je v tem obdobju vrnil v band) si delita vokale in Frost (Satyricon) bobna zanešljivejše kot šivalni stroj. Bergenska black metal inštitucija je v svoji 17 letnici obstoja vsebovala kar precejšno armado gostujočih glasbenikov in med njimi tudi zelo znana imena. Vendar ravno na Antichristu najbolje zaživi ta sinergija talenta in norosti.

24. MASTER´S HAMMER  The Jilemnice Occultist
(Osmose, 1993)

Tale „black-metal-opera“ je ena najbolj čudnih, progresivnih okultnih rock albumov vseh časov in dandanes kaj mnogokrat izgine v pozabo čeprav velja za enega klasikov tega žanra. V osnovi bi se album moral imenovati Jilemnicky Okultista. Ta konceptni album vsebuje le češka besedila, ki jih sicer v bookletu “razlagajo” v angleščino vendar ostajajo večinoma nerazumljiva. Poleg klasičnih metal riffov MASTER´S HAMMER iz Prage uporabljajo tudi klasične inštrumente (iz konzerve) in zelo zanimiv zvok klaviatur, ki ustvarijo zelo edinstveno, melaholično-mračno atmosfero. Na trenutke komadi spominjajo na malce progresivnejše komade King Diamond-a čeprav so v primeru MASTER´S HAMMER vokali dosti bolj black in death Metal vendar vseeno na nek način ostajajo žanrsko netipični. Skupina je bila pred svojim časom in čeprav je band že zdavnjaj razpadel (skupina zopet deluje) z leti pridobiva vedno več na pomembnosti.

23. DEATHSPELL OMEGA  Fas – Ite, Maledicti, In Ignem Aeternum
(Norma Evangelium Diaboli, 2007)

Kadar je govora o francoskem black metalu je naprej govora o intelektualni, zelo mračni in stoodstotni pristnosti skupine DEATHSPELL OMEGA. Fantje ki o sebi sicer trdijo, da prihajajo iz francoskega St. Benoit vendar v njih domuje tudi bolan finski um. Natačne podrobnosti vedo le pozvani, ker se osebe za skupino Deathspell Omega zelo skrbno skrivajo pred očmi javnostjo. Obstajajo sicer spletne strani Fanov vendar tudi tam ni možno najti veliko informacij. Zelo skrbno gradjijo okrog sebe to mistično avro in kot enim redkim jim je uspelo, da postanejo relativno poznani čeprav ostajajo še vedno zvesti svojemu Underground-Kultu. Glasbeno jih prvenstveno prepoznamo po svoji nenavadni mešanici, težko prebavljivega orthodoxnega black metala in z Mekong-Delta-like, odklopljenimi progressivnimi vložki ter z elementi moderne, hladne klasike. Slika, ki bi naj zaokrožila predvsem le eno: Anti-kosmični kaos.

22. ULVER Bergtatt
(Head Not Found, 1995)

ULVER so poleg projekta Satyr/Fenriza- Storm, ustanovitelji sinergije med black metalom ter Folk žanrom. Medtem, ko Storm tematizira le nacionalno romantiko, Kristoffer “Garm” Rygg raje ustvarja mistične, domišljisko meglene koncepte. Prvenec “Bergtatt” vsebuje pet dolgih dramatičnih skladb in se na svoji glasbeni poti poigrava z osnovnim surovim Black metalom, nordijsko folkloro, neofolkom in neoklasiko. Album izžareva vseprisotnost narave in je v svoji ranljivosti že skoraj tako feminin kakor uglasbitev “The Mists of Avalon” (mini Tv serija na podlagi novele iz leta 1982 od Marion Zimmer Bradley-a). Črn metal tukaj nima običajnega demonskega obraza marveč zasije v svoji modrosti, svetel; kakor sonce.

21. THORNS Thorns
(Moonfog, 2001)

Čeprav je ta one man-projekt dosedaj posnel le en album štejejo THORNS za enega najbolj pomembnih BM bendov norveške. Glasbeniki Emperor in Satyricon navajajo oba demo posnetka Grymyrk in Töndertun kot močan vpliv njihovemu ustvarjanju med drugim je tudi Snorre “Blackthorn” Ruch 1993 nekaj časa igral pri Mayhem in navodno prispeval nekaj kitarskih špur na De Mysteriis Dom Sathanas. Satyr (Satyricon) šteje Ruch-a kot enega najhitrejših black metal kitaristov svetovne scene. Kakor koli: Thorns so izginili sredi devedesetih iz površja, ker je Ruch stal stražo, ko je Varg Vikernes (Burzum) umoril Euronymous-a (Mayhem) in zaradi tega končal v zaporu. Zelo pozno izdan debi lp je edini nosilec zvoka nasploh, ki vsebuje srž black metala pomešano z electro/industrial-elementi, ki skupaj uspešno tvorijo celoto. Album Thorns je glasbena vizija postapokalypse, perverzija hypermoderne in refleksija hladnosti computerske dobe.

20. HADES The Dawn Of The Dying Sun
(Fullmoon Productions, 1997)

HADES iz Bergna, Norveška so ena najbolj spregledanih in monogokrat pozabljenih skupin celotne black metal scene čeprav spadajo v sam center “druge generacije”.

Njihov drugi album The Dawn Of The Dying Sun krasijo mogočni, mnogokrat v midtempu aranžirani monotoni komadi, ki poslušalca zamrznejo in potem pod sabo pokopljejo kakor mogočen plaz. Genialni naslovni komad, Awakening Of Kings´ ali pa stara demo skladba Alone Walkyng so superheavy in je enostavno nemogoče se upreti čarom te karizmatične skupine. Ne gre trše in tudi ne bolj muzikalično. Če je potrebno komu razlagati esence black metal umetnosti brez, da bi ga po nepotrebnem ispostavili kaotični zvočni kulisi potem so HADES (ki so se kasneje morali preimenovati v Hades Almighty) najboljši izbor. Bili so mogočnejši in boljši kakor 99% njihove konkurence!

19. NAGLFAR Vittra
(Wrong Again, 1995)

Vittra je eden najmočnejših black-metal albumov vseh časov, ker jim je uspelo združiti divji black metal z himnami, maidnosvsko inspiriranimi melodijami klasičnega metala in povezati v nekaj povsem novega in napetega. Seveda je močno čutiti vplive Dissection vendar v nasprotju z deli Jon Nödtveidt-a zelo močno black in death metal usmerjeno. Zaslužen za to je bil v prvi vrsti frontman Jens Rydén, ki trenutno svoje glasilke uničuje pri skupini Thyrfing in je sedaj malce spremenil svoj slog. Takrat je kričal bolj monotono ampak je dodal albumu potrebno dozo energije in jeze, kar je 100% ustrezalo vsebini temu energičnemu in raznolikemu zvoku švedov. Vittra je bil album, ki je prepričal o kvaliteti “druge” generacije black metala in se priključil klasikom prve generacije (Mercyful Fate, Venom, Celtic Frost,..).

18. IMPALED NAZARENE Ugra-Karma
(Osmose, 1993)

Odtrgani finci spadajo med eno najstarejši supin “druge” generacije in so z svojim albumom Ugra-Karma (njihov drugi celoten album) po mnenju mnogih izdali svoje najmočnejše delo. Od začetka do konca se seklja in žaga, brezkompromisno se daje gas in vendar vse skupaj zveni zelo homogeno. IMPALED NAZARENE imajo šus starih Exciter vendar ženejo zadevo še dalje in po brutalnosti skoraj dosegajo Carnivore standarde. Vseeno pa polagajo poudarke na močne riffe posebej pri The Horny And The Horned, Sadhu Satana ali Soul Rape, ki dobesedno drobijo lobanje. Punk element, katerega mnogi pripisujejo skupini ni toliko čutiti v glasbi, ampak bolj v celotnem vzdušju. Stilsko je Ugra-Karma čisti black metal album, ki se po energiji in trdoti lahko postavi ob bok vsakemu norveškemu in švedskemu BM klasiku. Nič čudnega potem da so se Finci v devedesetih pogosto znašli v klinču z svojimi “brati” iz prej omenjenih držav.

17. SAMAEL Worship Him
(Osmose Productions, 1991)

Osmose Records iz francije je bila na začetku devedesetih najpomembnejša črnometalska založba. Samael so ravno tako kakor Mayhem bili skupina, ki je sicer bila že prisotna v prvi epohi black metala (prvi demo je izšel 1987- se pravi leto po Bathory-jevem Under The Sign Of The Black Mark) vendar se žanrsko štejejo pod “drugo” generacijo BM. Kar sta Vorphalak in njegov brat Bruder Xy na svojem debiju ovekovečila nima nobene povezave z hyperhitrimi, škripajočimi nordijskimi zvoki marveč črpa svojo energijo v mogočnih midtempo skladbah. Hellhammer in zgodnji Celtic Frost z njihovo satanistično verzijo so takrat očarali underground in Samael. Basist MassMiseim, ki je prej igral pri Alastis se je šele po snemanju tega albuma pridružil skupini. Med drugimi spadata  med redke izbrance, ki so aprila 1991 prejeli po pošti dotično posodico iz Norveške. Ena teh je našla svojo pot tudi v naše kraje…

16. NAGELFAR Hünengrab im Herbst
(Kettenhund, 1997)

Za nemce vsekakor najbolj pomemebn kos black metal zgodovine. Nagelfar so povezali oster hlad svojih norveških predhodnikov z masivno epiko, histerijo, dramatiko, lastnimi ritmi in jim dodali svoje thrash/teutonske korenine in tako ustvarili ognjevit, opulenten kos black metala. Nemško govoreča lirika o mitologiji, globini človeške duše, izvirsko čisto in junaško zapeto, polno drugih elementov te sestavljanke tvorijo mojstrovino te celote. In predvsem ne smemo pozabiti, da si je skupina z Andy Classen-om posikala producenta, ki je bil znan po svojih polnemu, ultra težkemu in čistemu Metal soundu. Andy poprej še ni delal z black metal skupinami. Ravno zvok, ki jim ga je kreiral je bil tako brutalen in vendar za BM razmere tako “true”, da je to bil eden izmed temeljnih kamnov za uspeh tega albuma.

15. MARDUK Panzer Division Marduk
(Osmose Productions, 1999)

Pri skupini MARDUK si fani niso ravno najbolj sklepčni; medtem ko en del njih prisega na Opus Nocturne (1994) prisegajo drugi (kakor naš Götz), na drugi album Morgana in njegove druščine. Tretja skupina fanov pa prisega na Those Of The Unlight (1993) in ga kujejo v zvezde.

Panzer Division Marduk je mogoče sporen album ampak eno drži; tale kos vinila, ki se prvenstveno giblje v dimeziji superhitrosti, v brutalnosti, trdnosti in kompromisnosti nima primerjave. Vskočite v Schützenpanzerwagen z primerno zvočnim ozadjem na tankovskem radiju in se pripravite na fronto. Nekateri celo trdijo da so Marduk s tem ustvarili Reign in Blood črnegametala. Po skupni dožini glasbe od 30 minut in 4 sekundah se poslušalec dobesedno počuti premlatenega oz. pofuranega od tanka (panzer-ja).

14. WATAIN Casus Luciferi
(Drakkar, 2003)

Švedi WATAIN so mogoče najbolj avtentičen band nove black metal generacije in so dosedaj izdali tri močne albume od katerih ravno drugi Casus Luciferi šteje za njihovo največjo mojstrovino. Neverjetna brutalnost se spari z neverjetnimi melodijami in z svojimi bolanimi vendar izrazno močnimi vokali, ki dobesedno niso iz tega sveta poslušalca potegnejo v najbolj temne kotičke pekla.

Če te teme ne morete videti jo lahko pa vsaj vonjate. Album, ki sledi Sworn To The Dark je še bolj “poslušljiv” in izrazno ravno tako močan album kakor Casus Luciferi vendar se ravno na tem drugem albumu najbolj čuti fanatizem skupine v vsaki peklensko črni noti. Mojstrovina švedske scene, album ki bo še 20 let kasneje štel kot pravi, neiskrivljen, zahtevnen kos black metal klasike.

13. IMMORTAL Battles In The North
(Osmose, 1995)

Zame je bil tretji album norvežanov tisti, ki je ločil zrno od plevela in je iz povprečne Venom/Bathory kopije nastala skupina z lastno indetiteto z občutkom za prave kompozicije. Verjetno je bil album Battles In The North v studiju “napinčan” navzgor, da bi vse zvenelo hitreje. Osnovna zamisel ostaja genijalna in je zaradi svojega atmosferkega pridiha (pod vplivi Bathory) skupina ustvarila nad-klasiko Blashyrkh (Mighty Ravendark). Abbath-ovo kričanje iz grla in Demonaz´-ova raznolikost pri kitarskem delu, široki aranžmaji podloženi z himničastimi melodijami, ki pred Battles In The North še niso zasijali v takšni luči. Vseeno je tempo (glej zgoraj) tako ubijalski, da bi tudi brez legendarnih videoposnetkov videli oba IMMORTAL – bojevnika tekati preko gorskih višav norveške.Prav gotovo je pred nami eden najbolj pomemnih albumov tega žanra- Battles In The North.

12. EMPEROR Anthems To The Welkin At Dusk
(Candlelight, 1997)

Kar so na predhodniku Into The Nightside Eclipse Empreror nakazali,  tukaj na Anthems… nadaljujejo vendar v bolj progresivnem načinu. Jasno se slišijo, da so pretekla tri leta med obema albumoma in vendar sta oba albuma zaznamovala žanr. Majestetične highspeed himne so na Anthems… še bolje aranžirani in bolje sproducirani. Klasični heavy metal pridih so zato malce zmanjšali. Ihsahn-ovi vokali imajo na tem albumu dosti več izrazne moči, so bolj raznoliki in pokrivajo spekter od jasnih, melodičnih vokalov do infernalnih krikov. Prav zaradi tega ustvarijo strašljivo in dokaj samosvojo atmosfero ujeto v zahtevnem instrumentalnem oklepu. Zakaj se je In The Nightside Eclipse znašla više na naši lestvici? Ker Anthems… z skladbama Thus Spake The Nightspirit in The Loss And Curse Of Reverence vsebuje “samo” dve klasiki tega žanra.

11. BURZUM Det Som Engang Var
(Misanthropy, 1993)

Z kronologijo Buruzm izdaj je pač malce čudno; Debi LP in EP Aske sta izšli istočasno z posnetki na Euronymous-ovi založbi Deathlike Silence Productions. Vendar že 1992 sproduciran drugi Album Det Som Engang Var po umoru Mayhem kitarista Euronymous-a ni nihče želel izdati. Šele sredi 94 leta se je album znašel na prodajnih policah. V angliji živeča nemka italijanskega rodu Tiziana Stupia (v tistih časih je pisala za Kerrang! in si naredila malce samopromocije) je samo za Varg Vikernes’-ovo glasbo ustanovila Misanthropy Records. Uglasbena melanholija, nihilizem, neizbežnost,…Varg je bil že kot najstnik velik glasbeni talent čigar kompozicije so nosile jasen, prepoznaven in vizionarski rokopis avtorja. Predno je zločinom zapečatil svoj lastni osebni propad so se skoraj vse velike metalske založbe zanimale zanj, kajt Burzum so takrat šteli za enega največjih upov črnometalske godbe in kateremu so pripisovali velik preboj.

10. ENSLAVED Frost
(Osmose, 1994)

Na zadnji strani tega drugega albuma norveških legend ENSLAVED je sicer napisano z velikimi črkami Viking Metal. Vendar je brez dvoma pred nami ena najbolj “čistih” črnometalskih izdaj. Glasbeno in vsebinsko se navezujejo na norveški BM v začetku devetdesetih. Jezni, kričeči vokali, hitri blasti, prepletajoči se riffi, nordijske melodije in odlična vendar totalno nekomercionalna produkcija se združijo v velikana, ki ga bodo ENSLAVED morali vleči z sabo celotno karijero. Kasnejša dela skupine so sicer glasbeno bolj zahtevna in bolj pedantno izdelana, ampak nekontrolirana jeza in surova energija albuma Frost-a se tudi 15 let kasneje ne da več reproducirati. Z jezo, energijo seveda ne mislimo na običane nekotrolirane pubertetniške izbruhe jeze marveč o edinstveni sili ki prevzame poslušalca in ga odvleče v druge dimenzije. Sfere, kjer ustvarja preverzno, nebrzdano slo.

9. BATHORY The Return…
(Black Mark, 1985)

Under The Sign Of The Black Mark velja kot highlight v ustvarjanju zgodovine skupine BATHORY (in black metala nasploh) vendar vlogo albuma The Return…, kot žanrskega pionirja ne moremo zapostavljati. Na svojem debiju leta 84 je Quorthon prvenstveno še kopiral skupino Venom (skupine katere po njegovih besedah sploh ni poznal). Vendar je našel na albumu  The Return… osnovno srž svojega lastnega trademarka (danes imenovan  signature sound). Tehnično omejini pogoji “skupine”, katero je predstavljal Quorthon in njegov drumcomputer (tudi če nekateri do danes drugače trdijo) je tako bolj iz nuje odkril monotoni sound, ki ima hipnotično moč na poslušalca. Ustvaril je pravo staro BATHORY-Atmosfero, recimo skladba Born For Burnin še vedno močno črpa iz arhiva Venom vendar že nakazuje odcepitev od originala. Quorthon se na albumu več poigrava z svojim glasom in razvije občutek za simple, ampak unčikovite kitarske riffe. Skladbe The Return Of The Darkness And Evil, Total Destruction, Possessed ali Sadist so izpadle več kot izvrstno in poskrbele, da so zasmehovalci iz anglije počasi utihnili.

8. DARKTHRONE Transilvanian Hunger
(Peaceville, 1994)

Najmračnejši, najbolj odfukan kos črnega metala v devedesetih. Fenriz in Nocturno sta storila vse kar je bilo v njuni moči, da bi medije (med njimi tudi Rock Hard) urtdila v veri da so člani DARK THRONE kriminalci in politično usmerjeni čudaki. Besedila za drugo polovico albuma jim je iz zapora napisal morilec Varg Vikernes in na zadnji strani ovitka so veselo napovedovali „Norsk Arisk Black Metal“. Prste stran, smo si takrat mislili v Rock Hard-u in tudi Peaceville Records se je distanciral od skupine in tega albuma..

Za poslušati nam ponujajo primitivno, surovo producirano salvo jeze, kričečega Nocturno Culto, ki je v decembru leta 93 očitno moral biti najbolj razkurjena oseba na Norveškem.

Kvalitete albuma Transilvanian Hunger fanta nista nikoli  več presegla.

7. SATYRICON Nemesis Divina
(Moonfog, 1996)

SATYRICON so dandanes žal pogosto tarča posmeha v black metal komuni (ponavadi zaradi svojega zvezdniškega obnašanja) vendar so prispevali velik delež temu žanru. Nemesis Divina enostano mora imeti svoje mesto med top ten klasiki. V tem času so Sartyr, Frost in Kveldulv (alias Nocturno Culto) ujeli atmosfero, ki je dobesedno prekipevala od nordijskega mraza. Genialne kompozicije kakor The Dawn Of A New Age, Nemesis Divina, Forheksel ali Mother North (najbolj znano skladbo skupine) so našle svoje mesto na tem albumu. Izjemen artwork in odlično stilistično uprizorjene fotografije benda zaokrožijo SATYRICON kot večslojne umetnike nepogrešljive v black metalu. Podobno kakor pri Mayhem in DarkThrone kajti danes govorimo čisto o drugačnih bendih. Satyricon so svoje prioritete prestavili in mogoče malce zgubili na svojem čaru.

Nemesis Divina je ostaja še vedno je obvezno lektura.

6. IMMORTAL Pure Holocaust
(Osmose Productions, 1993)

Drugi album Abbath Doom Occulta in Demonaz Doom Occulta (ja, takole so takrat zveneli njihovi psevdomini) je ob takratnem poslušanju albuma nasmejal Kühnemund-a, Albrecht-a, in nemalokaterega v redakciji (nemški Rock Hard op.p.). Vendar je ta kričeča metalska razturačina odstopala od ostalih black metal albumov v zgodnjih devedestih letih. Cerkvenemu duo Kühnebrecht še zdaleč ni prebilo, da spiritualnost, duša in atmosfera v black metalu morajo biti VEDNO bolj pomembni od zahtevanega trialtlona glasbene policije (super solaže, odlični drumbeati, izvrstno petje). Riffi so lahko zaigrani čisto mimo, drumming je lahko še tako neroden in nerealen vendar skladbe The Sun No Longer Rises, Unsilent Storms In The North Abyss in As The Eternity Opens še danes zaledenijo poslušalcu kri po žilah. Božanski album.

5. BURZUM Hvis Lyset Tar Oss
(Misanthropy, 1994)

Ime skupine je povzeto po črnem jeziku iz Tolkien-ove knjige Gopodar prstanov in pomeni toliko kakor Tema. Svetlobe prav gotovo ne najdete v zgodnjih ustvarjanjih Christian “Varg” Vikernes-a. Prav nasprotno: Det Som En Gang Var (po naše: ´Kar je nekoč bilo´), opener tega 4 track albuma je pravgotovo nekaj najbolj izgubljenega, najbolj žalostnega in brezupnega, kar je črnometalska scena kdaj navrgla. Vikernes je ta album posnel 1992 v Bergenskem Grieghallen-Studio s producentom Eirik “Pytten” Hundvin-om. Album kriči obupano in predano, kitarski riffi prinašajo natemnejše od noči in enostavna klaviaturska ogrinjala ojačajo občutek osamljenosti. Nekakšna svinčena teža, ki se do konca albuma še stopnjuje in se zaključi v čistih električnih zvokih. Album je postal tako imenovani (neprostovoljni) pionir Suicidal Black Metala.

4. MAYHEM De Mysteriis Dom Sathanas
(Deathlike Silence Productions, 1993)

V času, ko uradno izzide prvenec te skupine iz Osla je njihov kitarist in osrednja figura Euronymous že pod rušo.

Že iz tega stališča je De Mysteriis… pričevanje glasbenega nihilizma vendar na nek nači tudi glasbena zapuščina zgodnjih predstavnikov norveškega black metala. Renčanje in manični vokal mađarskega frontmana Attila Csihar-ja, ki so ga po prostovljni smrti pevca Dead najeli iz skupine Tormentor, magnetično rezkajoči riffi Euronymous-a, drumming Jan Axel “Hellhammer” Blomberg-a in ves čas prisotno živce parajoče morbidno vzdušje naredijo to satanistično vojno napoved edinstveno.

3. EMPEROR In The Nightside Eclipse
(Candlelight, 1994)

Black metal je lahko surov in primitiven, lahko je intelektualen, atmosferski in orkestralen, majestetičen ali pa epski. Zadnji postavki sta najbolj primerni za opis njihovega prvega albuma In The Nightside Eclipse. Album se sicer najbolj naslanja na velike klasike iz osemdesetih let vendar je bolj širše aranžiran in tako razvije svojo edinstveno atmosfero. Pod histeričnimi, zverinskimi kriki, King Diamond-skimi heavy riffi, klaviaturske podlage zvok prostorsko zadržijo in poslušalca v povezavi z cover artworkom pogoltnejo v temačne in neskončne skandinavske gozdove.

In The Nightside Eclipse je uglasben trip in bil merodajen za celoten žanr. Album z leti ni zgubil na svoji veljavi in intenzivnosti

I Am The Black Wizards, Inno A Satana in Cosmic Keys To My Creations & Times bodo za vedno ostale tri od petih najboljših  skladb zasedbe EMPEROR.

2. DARKTHRONE A Blaze In The Northern Sky
(Peaceville, 1992)

Nahajamo se v začetku devedesetih in dnevno nas zasipavajo z death metal nosilci zvoka. Smrtnimetal polni medije in koncertne dvorane in maršira z svojimi simpatičnimi, socialno angažiranimi glasbeniki v smer mainstreama.Navzgražno in nesramno? Tega ni več. Bolani umi..tudi to je izginilo zdaj smo pristali v “Kuschel Death”-u.! (Kuschel rock je nemška kompilacija,  ki  na trg redno meče rockerske balade in tako izvabi denar od glasbenih nepoznavalcev op.a.). Naenkrat se iz globine norveških gozdov pojavijo tri namazane grimase oborožene z neti in žreblji, bruhajo ogenj, se poščijejo na medije in nažigavajo kričeče hladen avtohtoni black metal. Kjer se Under The Sign Of The Black Mark konča A Blaze… nadaljuje. Še bolj histerično, mračno kot Quorthon opevajo Nocturno Culto, Fenriz in Zephyrous misterij teme. Skladbe Kathaarian Life Code, In The Shadow Of The Horns ter naslovna skladba štejejo opravičeno za štartni strel drugi generaciji black metala.

1.BATHORY Under The Sign Of The Black Mark
(Black Mark, 1986)

Bolj prepričljivo kakor ta album ne more biti nikogar drugega ki bi kraljeval temu žanru, kajti tale monument zlobnega je radikalno spremenil življenje neštetim glasbenikom, fanom in glasbenim novinarjem po svetu. Quorthon je bil prvi umetnik nasploh, ki je prenesel nordiskih hlad v glasbo in razumel da sta spiritualnost in mistično vzdušje včasih veliko veliko bolj pomembni od tehničnih sposobnostih glasbenika. Razumel je, da majestetično lahko zveni le majestetično če je podkrepljeno z izbruhi polne jeze. Sprijaznil se je z tem, da je njegova glasba kino za glavo vendar totalno brez humorja. Under The Sign Of The Black Mark ni smešen Venom Rock n Roll, vendar globoko zamrznjen manifest mračne resnosnobe.

Götz Kühnemund

Wolf-Rüdiger Mühlmann

Pacal Rogl