transnaturaNOCTIFERIA – Transnatura
(Nika Records, 2016)

DYNAMIT December

Ko merite domet kreativnega metala na slovenskem, je potrebno že uvodom izpostaviti, da je večina slovenske težkokategorne scene podvržena kalupom sledništva in ne lastnega iskanja tistega izvirnega notranjega glasu, zaradi katerega se premikajo meje naprej. Po dvajsetih letih eksistence, evolucije in rekonceptualizacije forme z resonantno notranjo sporočilnostjo ter vsebino so ljubljanski veljaki kakovostne metalurgije Noctiferia vsekakor izjema, to pa v slehernem tonu podkrepljuje njihova šesta celometražna plošča Transnatura. Ali je Transnatura akt naravne progresije zasedbe ali zgolj eksperiment, ki se bo moral še preizkusiti širše, na butičnih zakuskah, ki jih bend že izvaja po domovini? Vsekakor je album dokument nenavadnega, eksotičnega popotovanja, ki so ga Noctiferia začeli v letu 2015, ko se niso ustrašili povabila v oddajo Izštekani na Valu 202 ter za Jureta Longyko in slovensko občestvo odvrgli kopreno decibelov, efektov in elektronskih pomagal ter goli, brez krink, predstavili svoje delo v milejši, bolj izpostavljeni akustični formi.

Kaj se zgodi, ko black metal, death metal, industrial metal oklestiš šuma, šundra in metalcem vzameš nevarno moč elektrike? Pri večini bi prišlo do poloma, pri Noctiferii pa se skladbe prelijejo v novo, balkanski metriki, španskim vzorcem, Mehiki in etno vplivom bližjo formo, v celoti pa se izkazujejo pedantnost, doslednost, perfekcionizem ter sla po nevsiljeni nadgradnji bivših postulatov, vse pa so fantje lepo ujeli na trakove Negligence studia v formi trdnega jedra lastnega seksteta, a s številnimi, no, številnimi in predvsem kakovostnimi gosti, z masivno bras sekcijo, harmonikami, godali in gostujočimi etno vokali, končno formo pa prelili v kristalni, eklektični niz vznemirljivih skladb v studiu RTV Slovenija pod taktirko legende slovenske manipulacije zvoka, gospoda Janeza Križaja.

Začetek plošče se posveča koreninam in s plošče Slovenska morbida se najprej razvije do gole forme arhitekturnih temeljev slečena Mara, ki grmeči šum menja z zvoki zloveščega basa, bobnov ter klavirja, v ozadju godal ter šepetajočih vokalnih ornamentov ženske arabeske, ki se spleta s še vedno prodornim in zloveščim hreščečim vokalnim vpletom frontmana Gianija Poposkega. Orkestralni suspenz je kalejdoskopski, kitare Igorja Nardina in Romana Filesa ter masivni bas Uroša Lipovca pa tokrat v domeni estetskega ravnovesja in zvočne perfekcije pomaknjeni v ozadje. Catharsis z albuma Death Culture preseneti na drugačen način. V celoti je moč razviti mariachi napeve, dodati trobente, klavirju pa dodati izpostavljene violine, godala, se poigravati tudi z bolj eksotičnimi bobni. Noctiferia v tej formi bi lahko zajadrala na etno festivale, kot so Etno Histria ali Floating Castle ter prevzela doslej še neosvojeno občinstvo, ki se je zavestno odpovedalo grmenju privitih potenciometrov! V polnem aranžmaju, ki ga je aranžersko popolno diktiral skladatelj Dame Tomoski, sicer klaviaturist zasedbe, se sme zgoditi marsikaj. Holymen postane tako burleskno dejanje, s katerim se pokoritev novemu svetovnemu redu zdi malce bolj starano in postavljeno v kontekst amerike zgodnjih dvajsetih let prejšnjega stoletja, na stiku pa se ob čarlstonski godbi postavijo še romski glasbeniki in prej slišani mariači, klezmer klarinetist, španski flamenko kitarist, ki ni nihče drug, kot Igor Nardin, celota pa še vedno zveni avtohtono, nenarejeno, noctiferiansko!

Aktualne barve novega glasbenega izraza zasedbe ter sporočilo zadnje plošče Pax izpostavijo fantje s predrugačeno, špansko metriko skladbe I Am You. Drseče kitare in godala, z efekti malce poglajeni Gianijev vokal ter resonantni, dobro uravnoteženi klavir, v ozadju pa pihalna sekcija in skladna vokala Sare Jeremič ter Irene Tomažin. Skladba dobi bolj suspendiran, a še vedno oster in brezkompromisen prizven, s katerim se ni iz sestavljanke dekonstrukcije vsesvetne ideologije potrošništva ter ostre kritige sveta izključilo nič, le oblika narativa je bolj prijetna za ušesa širših množic. Izvrstni Sleeper Is Awake ohranja še največ trdote zaradi basa, zlovešče akustične kitare in Gianijevega vokalnega narativa, a se v celoti, kot bi dodali v miksu še več globine, dodajajo lepi obrati kitarskih briljantnih olepšav, klavirja in oddaljene orkestracije, klarineta, godal, oboe, meditativnih skoraj pet minut pa se konceptualno skladno nadaljuje s konceptualno podobnim povratkom na Samsaro s plošče Death Culture, da lahko nato rekonceptualizirajo verjetno največji Noctiferiin hit zadnjih let, skladbo Gaga People. Brneči zven bolj ohlapno uglašenih akustičnih kitar, godala, klavir in Giani na bolj suhi grleni substanci. Ostro, odsekano, a vseeno tekoče, spevno se dogaja lustracija fashion statement praznega potrošništva. Kot bi Gaga People spisali za še neposneti film Tima Burtona!

Akustični uvod skladbe Demoncracy ruši industrialne okvirje originala, ustvari bolj tekoč, bolj naraven tempo, mu sledi in plameni na kresovih aktualne vsesvetne ničevosti zagorijo svetleje ter bolj toplo tudi zaradi naravne topline pihalne sekcije ter ogolelih, virtuoznih kitar, ki pod prsti prekaljenega dvojca izkazuje to, da sta Igor in Roman v dveh decenijah skupnega dela postala prekaljena glasbenika, ki tudi brez efektov, na »suhih« kitarah funkcionirata brezhibno. Bolj jazzovski Rudra The Roarer se v kontekst vplete tako, kot bi ga spisal Stanley Clarke, Miles Davis ali kak drugi, fuziji jazza ter globje note sedemdesetih naklonjeni kreator ritmičnega preigravanja. Senzualna lepota, ravnovesje, vznemirljive dimenzije neslutenega se nadaljujejo tudi v izteku. Su Maha Ghora s Paxa se vrne v svet filmske glasbe, Noctiferia pa v zgodbo vpletejo prizven Sahare, idealiziranega Orienta, z drugo nogo pa ostajajo na Bližnjemu vzhodu in balkanu bližjih sentimentih. Sklepni spev z Death Culture, skladba Rust, servira še zadnje nize popolnih španskih flamenko kitar, ki se na iberskih ritmih prepleta s klezmerjem, v katerem pod godali, opa, celo harmoniko, lepo, skladno koeksistira vse.

Pozor, prišli smo do konca, pa bi vseeno človek še naprej poslušal in srkal kreativni nektar zasedbe, ne da bi se naveličal te precej bolj drugačne, v marsičem boljše forme, kot smo je bili pri Noctiferii vajeni doslej. Več je kompleksnosti, več je globine, več je kontekstualnega poigravanja in prepotrebne glasbene satire, ki jo možje iz zasedbe izpeljejo vrhunsko, brezhibno, strastno in brez rezerv. Upravičeno lahko rečemo, da je Transnatura najvznemirljivejši fuzijski izdelek slovenske glasbe v letošnjem letu in verjetno najprovokativnejši ter najdrznejši izdelek slovenske metalurške srenje, če iz konteksta izvzamemo vrhunska dela slovenskega jazz cora. Noctiferia so vrhunsko dokazali, da jim pomik iz njihove cone komforta godi in da je njihova glasba funkcionalna tudi izven okvirjev težke ritmike in agresivnih rifov. Bravo, fantje. Za drznost, izvedbo in perfektno produkcijo si zaslužite stoječe ovacije, srčno pa upam, da bo svet deležen še česa večjega kot zgolj butičnih zakusk za peščico navdušenih, saj je stvar več kot dobra in vredna vračanja!

SANDI SADAR ŠOBAENA: 10 / 10

Recenzija: Noctiferia - Transnatura
9.5of 10
9.5
Reader Rating 2 Votes
8.8