DEGRADEAD: ” Degradead”
(Metalville Records, 2016)
Težava sodobnega metala je v tem, da je malo celostno dobro strukturiranih plošč, ki bi jih lahko označili za legendarne, temeljne, dih jemajoče, veliko metalcev pa bolj kot celovečerce zmore tkati solidne in nenaporne EP-je. Švedi niso izjema in že takoj na začetku bi izpostavil, da imam do severa Evrope sicer neprilrite simpatije, a nalijmo si čistega vina – veliko bendov je obrtniških, le redki so sposobni samoniklosti ter trendseterstva. Švedski metalurgi Degradead so morda manj znano ime nordijskega death metala, a je stockholmski kolektiv titanov dobro kaljena zasedba, ki od leta 2000 dalje, ko so se znašli na isti strani okopov pod imenom Septima, od leta 2006 pa s spremenjenim imenom Degradead, garaški garant, da se nivo melodične agresije ter uzurpacije s severa ne meri z leti, temveč z decibeli kakovostne godbe. Kljub vsemu bi jih že tu bolj kot med trendseterje vpisoval v kolumno slednikov, obrtnikov. Tri leta po zelo hvaljenem ploščku The Monster Within je čas za novo dejanje. Istoimenski, že peti celovečerni plošček Degradead ostaja zvest dobro preverjenim receptom zvočno usklajenih kitar, melodiki spevnih vokalov na bolj death metalski podstati, s konturami, ki so jih zastavili In Flames, nadgradili Scar Symmetry ali danski Mercenary. Jedro ostaja enako. Vokalist Mikael Sehlin brezkompromisno uravnotežuje groove mehkejših vokalov ter vokalnih izlivov besa, ki so v moderni srenji, če izpostavimo le čezoceanskega rušilca Randyja Blythea iz Lamb Of God, že prav krvniško zastavljeni standard moderne metalurgije. Sehlin pri tem niti malo ne zaostaja, ko pa se zraven pridruži dobro uigrani hrumeči dvojec kitar Davida Szuugsa in Andersa Nystroma, Michela Barzena na basu ter novega bobnarja Amita Mohla, ki je po deceniji dela zamenjal Kennetha Helgessona, je to, kar se predstavlja, organski bend, ki se svojega posla in poslanstva dobro zaveda.
Degradead je enajsterec skladb, ki svojega melodičnega porekla ne zanika. Morda se asociativno takoj začne naštevati vplive At The Gatesov, pa In Flamesov, v modernih podtonih kompleksne, prečiščene organskosti pa se da zaznati tudi Soilworke, a Degradead funkcionirajo v tem sentimentu suvereno na sebi lastnih, dobro kaljenih temeljih od prvega bombastičnega takta uvodne skkladbe Afterlife dalje. Bend zveni v svoji dihotomiji brutalnosti in lepih melodičnih drsov kompaktno, tudi če se po dobrih dveh minutah v celoto prikrade z godalnim partom malce prezgodnjega suspenza, umiritve. Švedski zvok je nasičen in gost, čeprav že slišan in doživet pa funkcionira suvereno v slehernem elementu. Bolj grleno nasičeni Victimize se v maniri Lamb Of God na The Haunted podstati poigrava s formalizmi dobrega kitarskega rifa ter brezkompromisnih vokalov na prefinjeno odmerjeni način. Morda se nasičena struktura pred prehodi na refrene malce izgubi, skrha, a plošča grmi dosledno, brez odvečnih gramov masti in mašil. A New Dawn s svojo bolj pompozno, arensko držo diši po svetobolju, ki ga prav zlahka pogrešim pri novodobnih In Flames, a so Degradead očitno ta stav emo core jokavosti dojeli kot nujno zlo, če želijo ugajati masam. po tem, ko se je bend domala baladno izjokal, se s kromirano udarnostjo skladbe Morphosis jajca vračajo v mošnjo. Standardni melodični death metal z udarnimi bobni, tekočimi prehodi in všečnimi trenutki prepuščanja grooveu. The Blinding Crusade ravni generičnosti ne dviga pretirano. Degradead so obrtniki z občutkom za mero, tako je dobro polirani srd prefinjeno stkan v kolaž sentimentov, metalskih standardov, teksture pa so v svojem iskanju ravnovesja med brutalnostjo ter čistostjo kaj kmalu precej podobne temu, kar ste slišali in čutili v prvi polovici plošče.
Bolj grleno predvidljivi Say Your Last Goodbye, nato pa bolj oteženi, nazobčeni The Extinction so sonični trenutki sprostitve tenzij, v celoti pa prav zlahka izgubljeno mašilo plošče. Po Dark Veil dalje se zgodi samo odštevanje trenutkov do konca spusta po vršacih in depresijah že slišanega, že čutenega, že okušanega. Žal moram plošči, ki je sicer kakovosten metalurški izdelek, dober obrtniški briljant sodobne produkcije, očitati prav anemičnost, brezosebnost, ki je težava večine sodobnih bendov. To ni problem tekstopistva, temveč problem celotne moderne produkcije, ki v svojem zvočnem pretiravanju, navijanju nivojev kitar, vokalov in bobnov postane čez čas kar preveč monotona, ponavljajoča se, oguljena v vsem svojem pompoznem sijaju in veličini. Težava sodobnega metala ni produkcija. Težava je tudi v tem, da je metal v svoji podobnosti v marsičem izgubil lastno težo, razpoznavnost. Galantni in res dobri glasbeni izdelki bi bili tako prav zlahka podpisani z imenom kopice drugih imen, pa ne bi prepoznali zmote, zablode, zavajanja. Prav zavoljo tega je plošček Degradead žal le še eno prijetno doživetje v metalurškem fast foodu. Predvidljive recepture ne dajejo kulinaričnih presežkov, mimikrija žanrskih standardov pa je tokrat vsaj v mojih ušesih bendu odvzela tisto prepotrebno moč in naboj, za katero se fantje iskreno in marljivo ženejo že zadnjih nekaj let. Ni vse zlato, kar se sveti in ni vsa moč metala le v zvočnih udarih iz levega in desnega zvočnika. Kljub vsemu so Degradead bend, na katerega velja računati, saj svoj ceh dobro poznajo in če že, servirajo klišeje na dobro uigran način, a so tuji čevlji le tuji čevlji, v tej obari pa je tudi tokrat, žal, bore malo lastnega mesa in esence.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6,5 / 10
